Lenovo Yoga Slim 7: Všečen prenosnik z raznovrstnimi konfiguracijami, ki bo zadovoljil mnoge
Marjan Kodelja 11. maja 2020 ob 06:20

Družino prenosnikov Slim 7, v kateri so 14 in 15-palčni modeli, odlikuje predvsem vsestranski izbor procesorjev, malo manj grafike. Med njimi zna biti cenovno najbolj zanimiva izbira procesor AMD Ryzen 4000, nam pa so na test poslali primerek z Intelovim Core i5.

Niti najmanj pa me ni zmotila barva, kot ji pravijo barva temno rdeče orhideje, saj je vanjo odet prenosnik zanimiv in manj dolgočasen od drugih. Na visoki ravni je tudi kakovost izdelave, občutek robustnosti in teže je še kako očiten, ko ga vzamete v roke. Kovinsko ohišje je zato togo, nikjer se ne prepogiba ali celo škriplje, to pa velja v manjši meri tudi za tanko zaščitno ploskvijo za zaslonom. Pregib oziroma tečaj med obema deloma je tudi dokaj trd, kar vsaj mene prepriča, da bo prenosnik zdržal več let ne najbolj nežne uporabe. 

Lenovo Yoga Slim 7
  • OBLIKA IN IZDELAVA
  • ZASLON
  • OPREMLJENOST IN DELOVANJE
  • TAJANJE BATERIJE
  • CENA
3.4

Naj kupim?

Odgovor na to vprašanje je zelo odvisen od cene, ki jo bodo za prenosnik zahtevali. Za modele s procesorji i5 naj bi bila prek tisoč evrov, kar je verjetno preveč za to, kar nudi. Zanimivo pa bi bilo preizkusiti model s procesorjem AMD, kajti znal bi ponujati dobre zmogljivosti po zelo atraktivni ceni. Rečem lahko, da je prenosnik lep in kakovostno izdelan, težava pa je morda bolj v tem, da ima Lenovo cel kup različnih družin prenosnikov, ki so med seboj bore malo različni, zato postaja odločitev za enega od njih vse težja.

Ni prelahek in ravno prav velik (vsaj zame)

Kljub temu da ni prenosnik iz višjega cenovnega razreda, v katerega običajno sodijo tanke naprave z dolgo avtonomijo, je Yoga Slim 7 s 14 palčnim zaslonom ravno prav velik, da bo v prenosljivosti zadovoljiv za večino. Tipkovnica je dovolj velika, nima sicer numeričnega dela, zato pa sta na levem in desnem robu zvočnika. Tudi to doda nekaj malega k sicer všečni obliki z ravno odrezanimi stranicami in lepo izvedenimi podrobnostmi.

Ergonomija rabe je nekje v zlati sredini prenosnikov. Tipke nimajo omembe vrednega hoda, pri pritisku dajo sicer haptični občutek pritiska, vendar smo imeli možnost preizkusiti tudi že kaj boljšega. Pri hitrem tipkanju sem pogosto pritisnil napačno tipko, zmotilo pa me je tudi, da osvetlitev tipkovnice ni najbolj svetla, nikjer pa nisem našel možnosti prilagajanja. Lahko, da je del programskih orodij, ki jih je Lenovo na prenosnik namestil, a žal takšne nastavitve nisem našel. Pod tipkovnico je manjša sledilna plošča, katere velikost se bo nekaterim zdela premajhna, meni pa je bila ravno pravšnja. Nisem namreč njen ljubitelj, ker pa ni prevelika, imate lahko med tipkanjem dlani na delu ohišja prenosnika, a ne v sledilni ploščici. Sicer pa je dovolj odzivna in omogoča prstne geste, nima pa pri nekaterih običajnih dodatnih gumbov, saj je kar sama en velik “gumb”.

Soliden zaslon in povprečno število priključkov!

Najprej, kar vam pade v oči, je dober 14-palčni zaslon z ozkima bočnima robovoma, spodnji in zgornji, v katerem je tudi infrardeča kamera za prepoznavo obraza, prenosnik namreč nima tipala prstnega odtisa, pa sta recimo normalno debela. Zaslon je videti dokaj svetel, a je površina preveč odsevna, zato se ne obnese najbolje pod zelo močno sončno svetlobo. Mogoče pa ga je uporabljati tudi zunaj, vendar vsaj v polsenci.

Prenosnik na našem testu je imel zaslon polne razločljivosti HD (poleg tega lahko izberete tudi razločljivost 4K), ki pa ni občutljiv na dotike. Drugače pa ni slab. Barvo si žive, kontrastno razmerja pa dokaj visoko, zato je primeren tudi za gledanje kakovostnostih video vsebin.

Zaradi relativne tankosti in majhnosti priključkov ni pretirano veliko. Na levi strani so HDMI, dva priključka tipa USB C (eden podpira Thunderbolt 3), preko katerih tudi polnimo baterijo in priključek za slušalke, na desni pa dva priključka USB A in ležišče za pomnilniške kartice mikro SD. Večini bo zadostovalo, vendar kljub vgrajenima vmesnikoma Bluetooth in Wi-Fi vedno znova trdim, da mora imeti prenosnik tudi priključek za ožičeno omrežje (ethernet RJ-45). Prostora zanj ima dovolj.

Zmogljivosti odvisne od različice

Zmogljivosti prenosnike so v marsičem odvisne od izbranega procesorja, grafične kartice in količine pomnilnika. Model na našem testu je bil nižje na lestvici, saj procesor i5 desete generacije (1035G4) pač ni najboljše, kar Intel nudi, grafična kartica pa je bila integrirana Intel Iris Plus. Izbira je lahko tudi samostojna grafična kartica Nvidia MX250. Ker pa gre v obeh primerih za najnovejšo tehnologijo, so grafične in procesorske zmogljivosti boljše, kot so jih imeli podobni procesorji eno ali dve generaciji nazaj. V rokah nisem imel v rakete med modeli Slim 7, imel pa sem model, ki je dokaj vsestranski za večino opravil, le zahtevnih grafičnih iger ali urejanja videa se na njem raje ne bi lotil. Se pa je zato dokaj dobro izkazala baterija (~69 Wh). Po pol ure pisanja članka je napolnjenost “padla” na 94 odstotkov, kar ni veliko. Večurna avtonomija ni misija nemogoče. Morda ne ravno več kot osem ur, ko kaže prenosnik ob polni napolnjenosti baterije, dosti manj pa tudi ne.

Od vgrajenih “komponent” tako še najbolj izstopata dva zvočnika, obrnjena navzgor, ki ustvarjata za prenosnik tega ranga glasen in predvsem kakovosten zvok, ki je brez popačenj tudi pri največji glasnosti. 

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.

HVALIMO:
  • Všečna oblika in zanima barva. 
  • Kakovostno in robustno ohišje.
  • Dokaj uravnoteženje zmogljivosti modela s procesorjem i5, integrirano grafiko Iris Plus, 8 GB RAMa in 512 GB pomnilnika.
  • Dobri stereo zvočniki in tehnologija Dolby Atmos.
  • Tiho delovanje.
GRAJAMO:
  • Preveč odsevni zaslon.
  • Ne najboljša tipkovnica (čeprav so tipke velike, takšen pa je tudi razmik med njimi).
  • Kovinska površina občutljiva na prstne odtise.
  • Slabša osvetlitev tipkovnice.
Avtor Marjan Kodelja
mm
Marjan se s tehnološkim novinarstvom ukvarja od leta 1997 in v tem času je videl že mnogo stvari, ki se nikoli niso uveljavile ali pa so imele kratek čas trajanja. Začel je pri računalniški reviji Moj mikro in ter 2000 postal njen urednik. Veliko kasneje je bil urednik naprej tednika Stop in nato še tednika Vklop, trenutno pa kruh služi s pisanjem tehnoloških člankov.
Marjan Kodelja - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.