Verjetno sem bil v Sloveniji eden prvih navdušencev in tudi kupcev Yoge, izvirnega prenosnika z vrtljivim zaslonom. Zamislili so si jo v Lenovu in je bila v prvi generaciji še del družine IdeaPad, šele kasneje so joge »osamosvojili«. Dobra štiri leta je bila moja zvesta spremljevalka na sejmih in še kje, toda lani poleti je postalo očitno, da mi ne zadošča več in da so nekatere njene hibe, kot so bili zastarel wi-fi, zaslon z ločljivostjo 1600 x 900, za današnji čas neustrezni priključki in kratko trajanje baterije, preveč oteževale delo. Tako sem pogledoval za novim računalnikom, resno sem razmišljal o kakšnem »križancu« v slogu Microsoftovega Surfacea, toda nazadnje sem v eni od akcij (v tujini) kupil takrat še popolnoma svežo Yogo 720, nekakšno duhovno naslednico moje prejšnje.
Lenovo je v teh štirih letih in pol, kolikor je pri meni zdržala prva Yoga, to družino krepko razširil in jo naredil že za skoraj svojo primarno med prenosnimi računalniki. Tudi model 720 ima pravzaprav tri izpeljanke. Osnovno 13-palčno, kakršna je (bila) moja, večjo 15- in še manjšo, 12-palčno. Srednja možnost z zaslonom, velikim 13,3 palce, je klasičen tanek in lahek prenosnik, »ultrabook«, in še vedno ponuja najboljše razmerje med prenosljivostjo in zmogljivostmi. Večji s 15,6-palčno diagonalo zaslona je popolnoma drugačna zver, med drugim z namensko grafično kartico, zato lahko opravlja tudi zahtevnejše naloge, že skoraj prenosna delovna postaja. Najmanjšo različico z 12,5-palčnim zaslonom pa so uvedli nekako na silo, brez jasnih dobrobiti v primerjavi s srednjo, in nekaj kar konkretnimi izgubami v primerjavi z Yogo 720-13. Denimo brez polnjenja čez USB-C, podpore hitremu prenosu podatkov Thunderbolt 3, s počasnejšimi diski in manj vzdržljivo baterijo. Pomladi so sicer že predstavili novo serijo Yoga 730, ki pa v trgovine še ni prišla. Spremembe so ob novih procesorjih, ki pa so jih vmes začeli vgrajevati že tudi v 720, večinoma kozmetične, glavna je prednaložena Amazonova navidezna pomočnica Alexa in dodatni mikrofoni zanjo. Kar pa ne pomeni, da so ti računalniki kaj manj zanimivi. Glede na moje izkušnje z lanskim modelom jih je skoraj treba uvrstiti v ožji izbor pri kupovanju takega prenosnika.
V splošnem sem s svojo drugo Yogo zelo zadovoljen, so pa vtisi vsaj delno pogojeni s tem, da imam osnovno konfiguracijo – procesor i5-7200U z integrirano grafiko HD620, 8 GB pomnilnika in 256 GB diska SSD – in da sem zanjo plačal precej manj kot tisoč evrov. Svojo ceno je več kot upravičila, če pa bi se pogovarjali o tisoč dvesto evrih, kakršna je bila v času nakupa slovenska priporočena cena, bi najbrž pisal drugače. V tujini je bila namreč že v osnovi dvesto evrov cenejša, torej so se (redne) cene začele pri okroglem tisočaku, in to je tudi pravo izhodišče za ta izdelek. V svojem razredu ima pravzaprav dokaj malo pravih, resnih tekmecev, recimo kakšnega Asus UX370 (tule je test predhodnika UX360), morda celo UX461, ki pa je malenkost večji, ali pa Acerja Spin 5. Potem gre hitro cenovno navzgor, kjer Lenovo tekmuje s premijsko Yogo 920, pa bolj poslovno Thinkpad Yogo in še čim. Serija 7xx je nekakšen zgornji sredni razred tankih in lahkih prenosnikov, v tem primeru vrtljivih, za klasično zasnovo pa je tu Ideapad 720s. In tudi v praksi se izkaže nekako tako. Veliko je dovršenega in dobrega, nekaj pa ostane še prostora za dražje modele, da pokažejo, zakaj so dražji.
Motiv »zelo dobro, ampak ne povsem vrhunsko,« se začne že z ohišjem. To je kovinsko, oblikovano rahlo kljunasto in precej trdno, ima pa nekaj čričkov. Tako steklo nad zaslonom v enem od kotov ni bilo najbolje prilepljeno, malce sumljivi pa se mi zdijo tudi tečaji za vrtenje ekrana, ki so vpeti samo na eni strani. Ampak po prvem letu ni kakšnih znakov razmajanosti. Kovina me tudi ne moti, čeravno sem bil prej navajen prijetne imitacije blaga. Na srečo tudi kakšnih opaznejših prask nisem pridelal v tem času. Računalnik je glede na kategorijo, v kateri nastopa, tudi relativno majhen in z 1,3 kg je ravno še dovolj lahek, da ga ni problem nositi naokrog. S 730 so uvedli še zanimivo novo »bakreno« barvo, srebrna je precej klasična in dolgočasna.
Zaslon in njegova umestitev v računalnik nadaljujeta trend ne povsem najboljšega. Na treh straneh je izjemno malo robu okrog ekrana, kar deluje precej moderno. Na spodnji strani pa je prazne črnine ogromno, kar je posledica precej visoke tipkovnice, ki potem narekuje ostale proporce ohišja. Sam zaslon s polno visoko ločljivostjo daje lep vtis, ima odlične vidne kote in barve so srednje živahne. Svetilnost je zadostna, ni pa vrhunska, odzivnost na dotike je brezhibna. Sem pa pri tem računalu precej manj tacal po zaslonu kot pri prejšnjem, ker je bila tokrat sledilna ploščica tako dobra, da ni bilo treba na zaslonu kompenzirati za težavno upravljanje pod tipkovnico. Res se pozna razlika pri sledilnih ploščicah z gonilniki Windows Precision. Da jo prenosnik premore, sistem Windows v nastavitvah pove z besedami »Vaš računalnik ima natančno sledilno tablico.« Vseeno brez dotikabilnega zaslona ne bi bil, mi je pa vseeno, če se ne obrne povsem naokrog. Kot se ne pri Razerju. Ločljivost pa bi lahko bila višja, mogoče ne ravno 4K, 3200 x 1800 ali kaj podobnega pa že. Tako je denimo imela že Yoga 2 Pro in marsikaj je preprosto lepše na takem zaslonu.
Res pa je, da bi dodatni »piksli« najbrž še dodatno pokvarili trajanje baterije, ki že tako ni blesteče. Večinoma sem se vrtel nekje okrog petih ur dela, preden sem moral zadevo znova priključiti na polnilnik. Če sem samo tipkal, sem kajpak izvlekel še kaj več, takoj ko je v enačbo prišlo več brskanja po spletu in drugih opravil, se je vzdržljivost zmanjšala. Povečal pa ventilatorski hrup. Kajti samo za najbolj preproste naloge, mednje očitno sodijo urejevalniki besedil, se Yogi 720 ne zdi potrebno aktivno hladiti procesorja. Takoj, ko sem pognal brskalnik, da ne govorim o kakšnem urejevalniku fotografij, se je zaslišalo vrtenje ventilatorja. Mogoče je nova generacija Intelovih procesorjev to potrebo kaj zmanjšala, tako bi vsaj sklepal po videnem in slišanem med testiranjem Yoge 920 in Razerja Blade Stelath. Toda to sta tudi prenosnika iz višjega razreda z (verjetno) boljšo zasnovo hlajenja.
Po zmogljivostih se je prenosnik kar izkazal, še posebej glede na najnižjo konfiguracijo. Dvojedrni, štirinitni i5 brez večjih težav oddela vse, čemur se ne reče napredna obdelava fotografij ali montaža videa 4K, tam mu zmanjkuje sape. Kot bi mu jo tudi v igrah, ki pa jih na računalniku ne igram, za te namene v dnevni sobi čepi Xbox. Večje ozko grlo je osem gigabajtov pomnilnika. Za marsikoga verjetno dovolj, zame pa pogosto premalo, če je odprtih preveč zavihkov (v dveh ali celo treh različnih brskalnikih), zraven še e-poštni program, urejevalnik besedila, kakšen ogledovalnik fotografij in pdf-ov, pa še kaj dodatnega. In še grafični del procesorja si mora deliti ta pomnilnik. Obstajala je različica s 16 GB, s procesorjem i7-7500U, osvežene različice z osmo generacijo procesorjev Core so bile deležne samo osmih gigabajtov, pri Yogi 730 znova obujajo 16 GB. Je pa pomnilnik kajpak spojen na osnovno ploščo, kar velja tudi za disk, zato sem lahko kar takoj pozabil na kakršno koli nadgrajevanje, ki sem si ga še lahko privoščil pri prvi generaciji. K hitrosti in predvsem vsakdanji odzivnosti nekaj zagotovo pripomore hitri Samsungov disk SSD. Vsekakor pa zdaj odsvetujem nakup izvedbe s starim procesorjem, osma generacija (i5-8250U ali i7-8550U) s štirimi jedri in osmimi procesorskimi nitmi je glede na izkušnje z drugimi računalniki skoraj dvakrat hitrejša, pa še boljša za hlajenje in varčevanje z energijo, in je tako primerna tudi za glavni računalnik.
Za več zmogljivosti je mogoče ta prenosnik prek Thunderbolta 3 (USB-C) povezati z zunanjim ohišjem za grafično kartico (eGPU oz. eGFX). Sam tega nisem preizkusil, nameravam pa zdaj z Razerjem, ki ima v procesorju i7-8550U malo bolj primerno osnovo za tako početje. Yoga je na žalost omejena na dvostezno ustreznico PCI-E, medtem ko nekateri boljši prenosniki podpirajo štiri steze ali polno pasovno širini protokola Thunderbolt 3. Priključka USB-C ima sicer 720-ica dva, ki pa nista enakovredna. Samo eden podpira omenjeni protokol in samo drugi je uradno namenjen polnjenju. Zato sem imel nekaj težav s priključevanjem periferije prek dodatnih prilagojevalnikov, moral sem uskladiti, kaj je obešeno na en in kaj na drugi USB-C. Klasičen USB-A je samo eden in še kakšen dodaten ne bi bil odveč. Prav tako sem pogrešal čitalnik pomnilniških kartic. Je polnjenje prenosnika z enakim priključkom kot telefon zame odlična novica. Dokup še kakšnega dodatnega polnilnika naredi vse skupaj zelo univerzalno in odpade prenašanje opeke, ki je uporabna zgolj in samo v povezavi s prenosnikom.
Tipkovnice so pri Yogah v redu, ne pa odlične (se mogoče spet vidi ponavljajoči tend?). Lenovu je uspelo najti kar dobro razmerje med mehkobo in trdoto, tudi hoda je nekaj in tipkanje bolj natančno, kot pri nekaterih prejšnjih. Lahko se kdo pritožuje nad povratnim odzivom ali velikostjo tipk, toda v tem razredu prenosnikov kaj dosti boljšega ne bo našel. Osvetlitev je dobra in lahko šibkejša ali močnejša, toda pri dveh stopnjah se možnost nastavljanja ustavi. Pod tipkovnico je še čitalnik prstnih odtisov za prijavo v sistem Windows. To se sliši kot odličen dodatek, ampak v praksi žal ni na ravni tipal, ki smo jih navajeni s telefonov. Vse prevečkrat prsta noče prepoznati, kdo ve, kaj mu ni všeč (mokrota? razdrapanost), Windows Hello pa je skrajno neučakan in po dveh neuspešnih poskusih že zahteva pin ali geslo, karkoli ima pač uporabnik nastavljeno kot rezervno možnost. Zato bi bilo ob taki nezanesljivosti skoraj vseeno, če te biometrike ne bi bilo. Pričakujem, da je v modelu 730 izboljšana. Prav tako bi lahko našli boljšo pozicijo za zvočnike, kot na spodnji strani, ker sami po sebi sploh niso slabi in se da z njimi čisto spodobno gledati youtube.
V preteklosti je Lenovo na svoje računalnike nameščal čuda dodatne programske opreme, tokrat pa je bilo nepotrebnih dodatkov malo in nisem čutil nobene potrebe po svežem nameščanju operacijskega sistema. Samo jezik sem spremenil iz nemščine v slovenščino. In odstranil dve ali tri najbolj očitne nepotrebne programe.
V skoraj enem letu se je tako novinka izkazala za precej modernejši računalnik, želel bi si edino malo daljše trajanje baterije in na žalost sem jo kupil nekaj mesecev prezgodaj, da bi za podobno ceno dobil še uporabnejši štirijedrni procesor. Zato – ako imaš na seznamu želja prijeten, funkcionalen in ugoden ultrabook, lahko Yogo 720 oz. kmalu 730 brez zadržkov priporočam. Kdor pa bi rad tak računalnik imel kar v vlogi glavne »mašine«, morda še z dodatno zunanjo grafično kartico ali vsaj s priključno postajo oz. kakšno ustreznico temu prek USB-C, pa naj vseeno skoči stopničko više. Tam so Yoga 920, HP Spectre x360, Razer Blade Stealth in podobni, navsezadnje tudi Macbook Pro (o njem razmišljaj od jeseni naprej, ko pride osveženi), ki premorejo nekaj dodatne zmogljivosti, še lepše zaslone, boljše baterije in tako naprej. Tale 720/730 ima največ smisla v začetnih konfiguracijah, saj je zelo dober ultrabook in dokler ne preseže pretirano tisoč evrov, predstavlja tudi precej dobro vrednost. Ko gre na tisočaka in pol, pa jo pričakajo prvaki te kategorije, in se pokažejo njene (redke) pomanjkljivosti. Upam, da so pri Lenovu z letošnjo osvežitvijo kakšno tudi odpravili.
Brez komentarjev