Lenovo Thinkbook 13s: Lahkotnejši mladenič na službeni poti
Marjan Kodelja 3. decembra 2019 ob 06:49

Namenili so ga mladim, ki vstopajo v poslovni svet, vendar nočejo biti videni s poslovnim prenosnikom suhoparnega videza. Zato so naredili napravo, ki sodi med Thinkpade in med manj zapletene, a lepše prenosnike za domačo rabo družine IdeaPad.

Poslovni prenosni računalniki imajo podobne procesorje in komponente kot vsi drugi, od njih pa jih loči programska oprema za varnost naprave in podatkov na njej. Ker so običajno tudi bolj kakovostno sestavljeni, je temu primerna tudi cena, ki si je ne morejo privoščiti vsi poslovni uporabniki. Oziroma se jim zdi neumno za prenosnik nameniti preveč denarja. Thinkbook je namenjen malim podjetjem in domačim uporabnikom, če si želijo prenosnika, ki jim lahko ponudi več možnosti varovanja zasebnosti. Je Thinkpad v igrivem ohišju, ravno toliko osiromašen, da je začetna cena lahko pod tisoč evri.

Lenovo ThinkBook 13s
  • OBLIKA IN IZDELAVA
  • ZASLON
  • OPREMLJENOST IN DELOVANJE
  • TRAJANJE BATERIJE
  • CENA
3.9
Naj kupim?
Cena se pri nas začne malo pod tisočakom, podobno kot pri njegovem tekmecu, prenosniku HP Envy 13. Oba sta odlični napravi, tako da na koncu odloči, koliko denarja zahtevajo, kateri procesor ima in koliko polnilnika. Če pa si kakorkoli drugače navezan na tradicijo prenosnikov Thinkpadov, potem te tudi ThinkBook ne bo razočaral. Je namreč odličen prenosnik za poslovne uporabnike, pa tudi za domače, ki zahtevajo solidne zmogljivosti in dolgo avtonomijo delovanja v ličnem in robustnem ohišju.

Elegantna oblika, ne prevelikega pa tudi ne pretežkega prenosnika

Thinkbookovo trdno ohišje iz eloksiranega aluminija je veliko sodobnejšega videza v primerjavi s klasično obliko Thinkpadov, ki so poleg njih videti kot Amiši poleg moderno oblečenih sodržavljanov. Aluminij daje upanje, da je prenosnik tudi trdoživ, čeprav ni preizkušen po vojaškem standardu (MIL) in bo zdržal obremenitve dela na poti, lepo zaobljeni robovi in poudarek na podrobnostih to še podkrepijo, tehnični podatki pa izdajajo, da je tudi dovolj zmogljiv za večino. Prenosnik je sive barve, tipke pa temnejšega odtenka, v katerem so tudi grafični elementi na ohišju, ki razbijejo siceršnjo sivino. Je nekakšen hibrid, podoben prenosnikom IdeoPad z nekaj oblikovnimi vplivi družine prenosnikov ThinkPad X. S težo 1,34 kg in debelino 16 mm ne sodi med najlažje in najtanjše, je pa zato v ohišju dovolj prostora za priključek HDMI normalne velikosti in dva priključka USB-A. To pa je poleg priključka USB -C, preko katerega prenosnika ni mogoče polniti, izhoda za slušalke in priključka za polnjenje, žal vse. Pogrešan namreč priključka Thunderbolt 3 in Ethernet ter režo za pomnilniške kartice.

Spodnji in zgodnji del, v katerem je kajpada zaslon, sta med seboj speta z dokaj preprostima tečajema, ki dovoljujeta »odprtje« prenosnika do 180 stopinj. Položaj vsaj po mojem mnenju nima večjega smisla, lepo pa je, da imaš več svobode pri nameščanju kota zaslona glede na tipkovnico, kot ti najbolj ustreza. Robovi okoli zaslona, predvsem spodnji in zgornji so za današnje smernice dokaj debeli, a če je zaradi njih lahko prenosnik cenovno ugodnejši, me ne motijo. Kot tudi ne, da je edina možnost 13,3-palčni (33,8 cm) zaslon tipa IPS polne visoke razločljivosti, neobčutljiv na dotike. Površinska plast preprečuje odseve, nima pa »varuha zasebnosti« (Privacy Guard), ki preprečuje poglede na zaslon od strani (in preko ramena), ki bi bil zaradi širokega vidnega kota zaslona smiseln. Sicer je zaslon bolj kot ne povprečen. Barvo so lepe in relativno natančne, z manj kot 300 niti pa se ravno ne izkaže. Slabša svetilnost in posledično nižji kontrast pa se kajpada poznata, ko delaš zunaj pod močno svetlobo. Za poslovno uporabo zmogljivosti zaslona drugače zadoščajo, tudi kakšen film si boš lahko ogledal, vsaj dokler ne pričakuješ ločljivosti 4K in visokega dinamičnega razpona.

Zadoščeno varnosti in zasebnosti

V zgornjem robu je spletna kamera, infrardeče prenosnik nima, ki jo je mogoče prekriti. Nad njo je namreč tanek plastični trak, ki ga lahko z manjšim in skoraj neopaznim gumbom premikaš levo ali desno in fizično preprečuješ, da bi kamera karkoli videla. Možnost je sicer standarda na večini poslovnih, imajo pa jo le redki prenosniki za domačo rabo.

Velika osvežitev je tipalo prstnega odtisa. Obstoječa, največkrat desno pod tipkovnico, preko katerih je treba prst povleči, me nikdar niso prepričala. Lenovo pa je ThinkBooku tipalo vgradil v gumb za vklop, okoli pa je še svetleči obroč, ki jasno signalizira, kdaj približati prst. Pohvalno je tudi, da si tipalo prstni odtis »zapomni« tisti krajši čas od pritiska na gumb in polno naloženega sistema, zato ti prsta ni treba nanj »postavi« še enkrat. Izkazalo pa se je tudi kot hitro in dokaj natančno. Niti enkrat se ni zgodilo, da bi moral vnesti kodo PIN, če sem prst odmaknil prehitro, sem ga na tipalo postavil še enkrat in sistem se je odklenil. Velja za zagon prenosnika kot tudi odklepanje, če se zaradi nedejavnosti zaklene. ThinkBook je v osnovi še vedno narejen za poslovne uporabnike, zato ima tudi varnostne mehanizme, ki jih ti od njega pričakujejo. Poleg možnosti zakritja kamere in tipala prstnega odtisa ima tudi zmogljivost identifikacije FISO, podatke na pomnilniku pa lahko sistem tudi zakodira.

Tipkovnica dobra, sledilne ploščice pa ne maram

Naj začnem kar z zadnjo. Pamet mi veleva, da je dovolj velika in odzivna in uporabna tudi brez dodatnih gumbov. Vendar se v vsaj dvajsetih letih uporabe prenosnikov nikdar nisva spoprijateljila. Najraje imam miško, če te ni, potem tisti malo rdečo ročko sredi tipk, tako značilno za prenosnike Thinkpad še iz časov, ko jih je izdeloval IBM. Te Thinkbook kajpada nima.

Kakovostne pa so tudi tipke. Imajo manj hoda (samo 1,5 mm) kot tipke Thinkpadov, pa tudi mehanizem ni enak. Vseeno pa je tipkovnica zanesljiva, ergonomsko primerna in omogoča resno delo, vsak pritisk na tipko pa odda tudi ravno prav glasen »klik«, da veš, kdaj si pritisnil dovolj in kdaj morebiti ne. Pričakovano je tipkovnica tudi osvetljena, kar prav tako postaja ena od lastnosti, brez katere sodoben prenosnik ne more biti. Tudi najcenejši ne.

Po zmogljivosti nekje v povprečju!

Izbiraš lahko med procesorjema Core i5 ali i7, ter različno velikimi pomnilniki. Lenovo na svoji spletni strani omenja, da je mogoč tudi model z le 4 GB delovnega pomnilnika (RAM). Čeprav se je pred leti zdelo dovolj, dandanes niti približno ne zadošča. Nujno je 8, še boljše pa 16 GB. Podobna dilema je tudi glede glavnega pomnilnika. 128, 256 ali 512 GB. Prvo je sicer za silo dovolj, saj imaš vse več datotek v oblaku, a če bi se odločal jaz, bi posegel vsaj po 256 GB. Nikdar ne veš, kdaj boš potreboval prazen prostor za hranjenje podatkov tudi lokalno. Model, ki sem ga imel, je imel procesor i5 (8265U) in se je solidno obnesel pri vseh običajnih zadevah. Nisem pa na njem igral zahtevnih iger, pa tudi videa nisem urejal. Zagotovo bi bil procesor i7 boljša izbira, a potem bi bila tudi cena višja, vprašanje pa je, ali uporabniki, ki jim je ThinkBook namenjen, tolikšno zmogljivost potrebujejo. Lenovo pa se ni odločil za vgradnjo manj zmogljivega procesorja i3 ali celo katerega še nižje uvrščenega na zmogljivostni lestvici, kar bi verjetno pokvarilo splošni vtis družine.

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.

Zmogljivosti te ne bodo zadovoljile, če boš razočaran nad baterijo oziroma časom avtonomije dela. Tako preprosto je to pri prenosnikih. Obljubljenih 12,5 ur verjetno ne boš dosegel, med 7 in 9 pa skoraj gotovo. Prenosnik, ki brez težav zdrži delovni čas in je hkrati še dovolj zmogljiv, lahko le pohvalim.

HVALIMO
  • Sodobna, profesionalna, a ne preveč resna oblika.
  • Možnost, da kameri fizično preprečiš snemanje.
  • Tipalo prstnega odtisa na gumbu za vklop.
  • Podprta varnostna standarda FIDO in TPM.
  • Dobra tipkovnica.
  • Solidne zmogljivosti.
  • Dobra baterija.
GRAJAMO
  • Nima IR kamere, ki je pogoj za robustno prepoznavo obraza.
  • Premalo priključkov in brez reže za pomnilniške kartice.
  • Na voljo je le ena vrsta zaslona.
Avtor Marjan Kodelja
mm
Marjan se s tehnološkim novinarstvom ukvarja od leta 1997 in v tem času je videl že mnogo stvari, ki se nikoli niso uveljavile ali pa so imele kratek čas trajanja. Začel je pri računalniški reviji Moj mikro in ter 2000 postal njen urednik. Veliko kasneje je bil urednik naprej tednika Stop in nato še tednika Vklop, trenutno pa kruh služi s pisanjem tehnoloških člankov.
Marjan Kodelja - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja