Lenovo Legion Y530: Ne samo za gejmerje
Matjaž Ropret 13. februarja 2019 ob 17:39

Poreklo prenosnika Legion Y530 bi kar težko uganil. Na zunaj komaj izdaja igričarski pedigre, mogoče še najbolj s konkretnimi režami za odvajanje toplote, belo svetleči znak na pokrovu je že ker malo preveč rezerviran. Enako osvetlitev tipkovnice. Nikjer ni diod kričečih barv in drugih izstopajočih elementov. Pa saj ni nobene potrebe, da bi vsi računalniki, sposobni poganjanja iger pri visokih ločljivostih in veliko sličicah na sekundo, dan za dnem praznovali novo leto. Tokrat testirani pa je tudi iz družine cenovno dokaj ugodnih, zato me je še toliko bolj zanimalo, kaj lahko pokaže.

Večina glavnih proizvajalcev prenosnih računalnikov ima namensko znamko za igričarski del trga, pri Lenovu je to Legion. Če dodamo še tiste, ki so  skoraj izključno usmerjeni v ta segment, je konkurenca huda. Zato je treba ali izstopati ali ponuditi res dobro vrednost za denar. Legion Y530 ne poskuša biti glavni v čemer koli, ima pa adute pri tem drugem, saj se cene zanj začnejo pri dobrem tisočaku. Prav dosti nižje se igričarski modeli le redko spustijo. Seveda so konfiguracije za »jurja« manj zmogljive od te, ki sem jo preizkusil. V njej je bila namreč ob procesorju core i7 grafična kartica GTX 1060, kar je bistveno bolje od 1050 ali 1050 Ti v cenejših izvedbah. Tudi pomnilnika je bilo 16 GB, osnova je kajpak 8 GB, in dvoje diskovja se je gnetlo v ohišju. SSD z 256 GB za hitrost in terabajtni trdi disk za nalaganje iger, ki zdaj zasedejo tudi po sto gigabajtov in več. Testirana konfiguracija tako stane približno 1500 evrov, kar ni več tako ugodno, toda težko je najti podobne zmogljivosti za manjši znesek.

Model Y530 ima 15,6-palčni zaslon, obstaja tudi večji in težji Y730 s 17,3-palčnim zaslonom. Mogoče se ta komu zdi zanimiv kot stalen namizni računalnik, toda Y530 je bistveno bolj primeren, če želiš kdaj odigrati nekaj minut (več kot dobro uro brez vključenega napajalnega kabla ne gre) tudi na kavču ali se prestaviti v drugo sobo. Za take namene je prenosnik čisto primeren, saj je masa tako lepo razporejena, da se sploh ne čuti dobrih dveh kilogramov. Tudi za prenašanje v nahrbtniku tako še ni pretežak. Res je rahlo debel, sploh če ga primerjam s kakšnim primerkom tankih prenosnikov, toda to je pretežno zaradi hlajenja, ki pa je prav zaradi tega učinkovito. Že res, da se na kolenih med intenzivnim igranjem čuti nekaj toplote, a ni pretiranega segrevanja, predvsem pa je zelo znosen zvok oz. hrup ventilatorjev. Nekateri igričarski prenosniki hrumijo kot reaktivna letala, ta pa samo občasno malo bolj zabrni, sicer pa je čisto umirjen in se ga ob zvokih igre komajda sliši.

Kombinacija procesorja, grafike in pomnilnika je ravno dovolj za igranje v polni visoki ločljivosti. Procesor je štirijedrni iz družine H (i7-8750H), kar pomeni, da deluje pri 45 W in z ustreznim hlajenjem lahko vzdržuje kar lepo hitrost. V praski so vse igre, ki sem jih pognal, brez težav tekle pri 60 fps. Več sličic na sekundo pa niti ni smiselnih, saj ima zaslon 60-herčno osveževanje. Če bi imel 120- ali 144-herčnega, potem bi se najbrž pokazala potreba po grafičnem čipu višjega razreda in mogoče tudi šestjedrnem osrednjem procesorju. Kar pa bi ceno dvignilo proti dvema tisočakoma ali morda celo čez. Nekaj je verjetno tudi zaloge, vseeno pa bi pri cenejših izvedbah s procesorjem i5 in/ali grafiko 1050 verjetno moral zniževati podrobnosti, da bi še vedno prišel na gladko premikanje v igrah, ki je seveda ključnega pomena.

Četudi zaslon ne gre čez 60 Hz, se mi to ni zdela prehuda pomanjkljivost. Najbrž je odvisno od tega, kakšne vrste iger igraš, toda zame ni problema, ker večino gejmerskega časa preživim v dirkačinah, športnih simulacijah in miselnih orehih. Sam zaslon pa je rahlo nadpovprečen. Tako po kakovosti prikaza kot po svetilnosti. Glede na to, da se najbrž nihče ne bo šel grafičnega oblikovanja na takem računalniku ali ga pogosto uporabljal na soncu, bodo njegove lastnosti zadostile željam. Še najslabša je trdnost samega zaslona oz. pokrova, toda dokler ga pustiš pri miru in ga ne zvijaš, je vse v redu. Sicer pa nad trdnostjo ohišja nimam pripomb in lahko potrdim, da preverjeno zdrži kakšen padec.

Omenil sem že, da med igranjem baterija zdrži dobro uro. Za neigričarsko uporabo, se pravi brskanje po spletu, gledanje filmov in še kaj drugega, je zaloge dovolj za tri do štiri ure neodvisnosti. Potem je treba spet priklopiti zadevo, za kar so pri Lenovu uporabili svoj standardni stari priključek. Domnevam, da z USB-C ne bi šlo, ker večina tovrstnih prenosnikov vztraja pri namenskih priključkih. Ponudba priključkov, ki so na zadnji strani (zaslon je nasajen cm ali dva pred robom), je dokaj bogata, ne pa idealna. Vključuje tudi USB-C in omrežni RJ45, pa izhod za monitor (HDMI in mini displayport) in klasične USB-je (zadaj je eden, še dva pa ob straneh). Pogrešam čitalnik kartic (v redu, ciljna skupina ga verjetno ne bo, toda prostor zanj bi bil) in kakšen Thunderbolt 3.

Tipkovnica je seveda osvetljena, a kot rečeno, samo z belo. Nobenega nastavljanja barv ali intenzivnosti osvetlitve ni. Tipke in njihov razpored so zelo podobe tistim v Yogah in drugih Lenovovih prenosnikih srednjega razreda. Ponuja ravno prav mehkobe in hoda, osebno pa sem se moral navaditi na to, da je zraven še numerični del, ki ga pri manjših prenosnikih ni, zato sem kar nekaj časa imel prste postavljene narobe.  Sledilna ploščica je sicer v redu, lahko pa bi bila večja. Fizični tipki sta verjetno zaradi zahtev igričarjev, toda za vsako resno tovrstno uporabo bo tako ali tako treba priključiti miško. Zvočnika z oznako Harman sta na sprednji strani, na tistem delu, kjer je ohišje malo pod kotom. Tako lahko zvok lepo prodira v prostor in lahko predstavi svoje adute. Zlahka bi to mašino uporabljal za večpredstavnostne namene, ker je glasba precej polna in glasna, samo pri basih je nekoliko tanka. Zdaj je moderno, da ima zaslon čim manj roba na treh straneh, kar daje vtis, da slika lebdi v zraku in omogoča, da so računalniki pri enakih diagonalah manjši kot še pred nekaj leti. Toda kolateralna škoda tega trenda je kamera za spletne pogovore, ki je zato nameščena spodaj in tako snema s čudne perspektive.

Apetitov igričarjev, ki hočejo celoten komplet – zmogljivost, nenavadne oblikovalske prijeme in absurdno razsvetljavo – Lenovo Legion Y530 ne bo potešil. Bo pa zagotovo več kot dobro služil kupcem, ki bi raje imeli diskreten računalnik in ne bi na vsakem koraku izdajali svoje glavne namere. Pa tudi za marsikaj drugega kot samo igre je ta prenosnik primeren. Vsak si lahko izbere konfiguracijo po svojih željah in zmožnostih, najdražja (testirana) pa zagotovo daje največ rezerve za prihodnost.  

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.


Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od začetka leta 2009 do jeseni 2016 urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja