Naftni trgovec je kot »mamin sinko« užaljen, ker mu ne pustijo več arbitrarno višati cen, a s tem sporoča marsikaj, o čemer morda ni razmišljal. Iz odmevnosti zgodbe pa je več kot jasno, da je elektrifikacija prometa v Sloveniji še vedno povsem obrobna tema.
Ob tem, ko je najmanj vsak drugi vikend ena glavnih novic, kakšna bo cena bencina v torek, in ko vladna regulacija povsem iztiri eno največjih podjetij v državi, lahko vemo, da še nismo naredili niti najmanjšega koraka proti kakšnemu drugemu energentu za promet. Sicer mi je že samo poročanje o tem, kako se bo čez nekaj dni spremenila cena določene dobrine, dokaj bizarno. Razen, če gre za drastičen skok, pa še v tem primeru pri večini ostalih artiklov članki pridejo po podražitvi ali pocenitvi, izjema so telekomunikacije ali dobava električne energije, kjer je podražitev treba napovedati mesec pred uveljavitvijo.
Še bolj zanimivo je, da Petrol že kar vnaprej govori o toliko in toliko milijonih evrov manjšem dobičku, čeprav je uredba, ki (znova, tako ureditev smo že poznali) zapoveduje enako ceno naftnih derivatov kot zunaj njih tudi na avtocestah (poleg tega pa še nekaj več bio primesi) komaj začela veljati. In se še ni niti potrudil, da bi z morda večjim obsegom poslovanja na avtocestah poskusil kaj nadoknaditi.
Vztrajanje pri tem, da so nujne višje cene, četudi to pomeni bistveno manj kupcev, seveda ni lastno zgolj temu podjetju, ampak je v gospodarstvu močno zakoreninjeno vsepovsod. Naj analize ali »kmečka logika« potrošnikov še tako prepričujejo v nasprotno. Spominja me na desetletja dolgo prakso izdajateljev programske opreme, pa tudi na založnike in še koga. Veliki ponudniki softvera se neprestano borijo s piratstvom, a pri tem kategorično odklanjajo znižanje cen svojega programja in s tem poskus prepričati še koga, da bi kupil namesto ukradel. Nekaj že je na argumentu, da večina tako ali tako za to ni pripravljena plačati nič, toda skoraj zagotovo bi bil skupni obseg prihodkov ob cenejših programih lahko višji, kot če jih kupijo oz. zdaj plačajo naročnino zgolj tisti, ki to res morajo (podjetja in ostali, ki jim lahko na vrata potrkajo inšpektorji). Podobno je pri naročninah na medije in še kaj. Le redki razumejo, da razumne cene širijo krog potencialnih kupcev in s tem morda celo višajo dobiček. Razlika je seveda v tem, da v večini teh primerov ne gre za prodajanje fizične dobrine, toda način razmišljanja je povsem enak.
Redko tudi vidimo tak način nastopa proti regulaciji. Ni nenavadno, da podjetja nergajo zaradi regulacije, vendar običajno to počno zakulisno, ali, če že javno, skozi kakšen intervju, kjer premišljeno spustijo to ali ono »bombico,« če jo novinar zagrabi. In negodujejo, ker so prepričana, da regulacija ali spravlja njihovo panogo v podrejen položaj (kot operaterji mislijo, da ponudniki storitev na njihovi infrastrukturi neupravičeno služijo) ali se podjetju godi krivica v odnosu do drugih (operaterji oz. ponudniki s pomembno tržno močjo, ki morajo spoštovati določena dodatna pravila in ne smejo omejevati konkurence). V konkretnem primeru pa gre za specifično regulacijo znotraj panoge in je za vse, ki prodajajo naftne derivate enaka. Toda glasen je zgolj eden.
Zdi se, da Petrol sporoča dvoje, česar neposredno ne pove. Najprej, da lahko ustvarja dobiček, kakršnega si želi, zgolj s tem, če z arbitrarno višjimi cenami »ožema« tiste nesrečnike, ki jim na njihovi poti ne preostane drugega, kot da točijo gorivo na avtocestnih bencinskih servisih. In drugič, naj nikakor ne gremo v elektrifikacijo prometa, če želimo kakršna koli sponzorstva za šport, kulturo in ostalo. Vsaj od njih.
Poleti bi sicer podjetje s kakšnim konkretnih polnilnim parkom ob trasi proti morju imelo priložnost, da nadomesti del naftnega izpada z elektriko, vendar je edini približek tega na počivališču Ravne pri Kozini, česa drugega jim še ni uspelo zgraditi (in kar jim je, ne deluje zelo zanesljivo). Pred dnevi se je denimo odprl še drugi del Teslinega parka pri hotelu Four Points (Mons) ob ljubljanski obvoznici, ki zdaj ponuja 16 polnilnih mest in je s tem največji v Sloveniji. Že takoj se je zgodilo, da so bila istočasno zasedene skoraj vse ročke. Povsem je tudi podobno velik Eleportov pri Supernovi na Rudniku. Sploh prvi od teh dveh ponudnikov ne navija cen (in tudi drugi nima pretiranih), temveč je med najbolj ugodnimi in služi na račun bistveno večjega obsega polnjenja, kot ga ima (dražja) konkurenca. To je tisto, o čemer sem govoril prej, in kar se zdi večini ponudnikov povsem skregano z njihovim prepričanjem.
Brez komentarjev