Lahko se pridružite tožbi, a večji vpliv bi imelo, če bi nehali podpisovati vezave in pogosteje menjavali operaterje

Vseslovensko združenje malih delničarjev (VZMD) in po novem še Zveza potrošnikov Slovenije (ZPS) pozivata naročnike telekomunikacijskih operaterjev, naj se pridružijo kolektivnim odškodninskim tožbam, ki so jih vložili proti A1 Slovenija, T-2, Telekomu Slovenije in Telemachu. Po mojem mnenju bi več dosegli, če bi končno nehali pristajati na vezave. Kar se žal ne bo zgodilo, kot tudi tožbe verjetno ne bodo uspešne.

Omenjeni organizaciji trdita, da operaterji neupravičeno, celo nezakonito, enostransko spreminjajo pogodbene pogoje, ki jih podpišejo naročniki. Med temi pogoji je tudi cena, ki jo zvišajo »brez vnaprej določenih razlogov in metodologije za njeno spreminjanje.« Kar da so konsistentno počeli vsaj od l. 2018 naprej. »Oškodovani« naročniki se lahko tožbam pridružijo na naslovu https://kolektivno-varstvo.si/#obrazec. Po ocenah VZMD jih je skoraj milijon in pol, vrednost oškodovanja pa več kot 250 milijonov evrov.

Ne da bi branil dobro stoječa podjetja, ki pogosto dvigujejo cene svojih storitev, se mi vseeno zdi smiselno izpostaviti dvoje. Odkar se je začelo obdobje divje inflacije in se je denimo hrana enormno podražila, so telekomunikacijski operaterji večinoma ohranjali cene na enakem nivoju, prav veliko podražitev nimam v spominu. Zviševanju cen naročnin brez konkretnejših pojasnil (še toliko manj vnaprejšnjih) in tudi razkrivanja metodologije oblikovanja teh zneskov pa smo priča vsepovsod. Ponudniki pretočnega videa ali glasbe, oblačnih shramb in mnogih drugih digitalnih storitev zgolj pošljejo obvestilo o novi ceni (niti ne napišejo, da je višja, pogosto se celo izognejo omembi besede cena). Če že kaj »pojasnjujejo«, potem v pravniški latovščini omenjajo spremenjene razmere na trgu, zavezanost h kar najvišji kakovosti storitve in podobno, češ da to upraviči višji znesek, kot smo ga plačevali pred tem. Enostransko? Zagotovo. Neupravičeno? Morda, težko je oceniti, ne poznamo dovolj dobro strukture ponudnikovih stroškov in vsega ostalega, kar vpliva na ceno za uporabnika. Nezakonito? Dvomim. Vsekakor sicer tudi neprijazno, vendar razen zamenjave ponudnika dosti drugih opcij po mojem videnju ne ostane.

V dveh primerih vidim osnovo za tožbo. Eden je, če ponudnik obljublja konkretno ceno za tako ali drugačno obdobje (npr. »doživljenjsko«, kar v praksi pomeni, dokler naročnik ne prekine pogodbe), a jo spremeni pred iztekom tega obdobja. Tak zajamčeni znesek se kdaj kje pojavi, a je dokaj redek. Bolj pogosta je denimo obljuba »polovičke« za prve naročnike ali kaj podobnega, kar ponudniku daje manevrski prostor za podražitve (kot denimo zdaj pri pretočniku SkyShowtime), saj lahko zviša ceno tudi tistim, ki plačujejo polovično naročnino, a hkratni (tehnično gledano) ne prelomi obljube.

Drugi primer so v Sloveniji zelo pogoste, praktično običajne dvoletne vezave na telekomunikacijske storitve. V zameno za popuste ter malo cenejše telefone in drugo opremo se naročniki obvežejo, da bodo dve leti pri izbranem operaterju. Pogosto celo morajo obljubiti, da ne bodo vmes zamenjali naročniškega paketa za cenejšega (ali pa bodo v tem primeru doplačali za »s subvencijo« kupljeni telefon). Toda operater lahko vmes n-krat zviša ceno, se denimo čez dva meseci odloči, da paket, na katerega je novačil nove naročnike, preprosto ukine in vse naročnike prestavi na drugega, dražjega. Lahko tudi obdrži paket, a mu pomembno skrči nabor storitev in količin. Z Marjanom sva že pisala, da pobuda ZPS, naj vezava velja tudi za operaterja, ima konkretno osnovo. Če jaz podpišem, da bom dve leti plačeval in ohranjal paket (ali kvečjemu šel na nivo višje), naj tudi za operaterja velja, da paketa (vsaj zame) vmes ne bo spremenil. Ne vsebinsko ne cenovno.

Vezave so največja prepreka za dobro delujoč trg tako telekomunikacijskih storitev kot mobilnih telefonov (slednje bomo tokrat pustili ob strani). Omejujejo prehajanje naročnikov k drugemu operaterju in slednjim omogočajo, da se trudijo bistveno manj, kot bi se morali, če bi lahko vsak uporabnik v vsakem trenutku odšel drugam. Ko je operater premamil posameznika v vezavo, je lahko bolj ali manj prepričan, da ga bo obdržal najmanj naslednji dve leti. Če le ne bo kakšnega prehuda ekscesa. Manjše neprijaznosti pa ljudje pogosto požremo in pozabimo. In če je storitev v redu, pogosto ne vidimo razloga za spremembe.

Seveda je mogoče zagovarjati tudi tezo, da ob štirih »velikih« operaterjih in nekaj nišnih – kar je v bistvu solidna izbira, mnoge precej večje države imajo manj konkurenčen trg – vsi dokaj hitro pridejo na vrsto oz. se uporabniki zgolj premikajo v krogu o enega k drugemu in to ne bi dosti spremenilo dinamike. Toda možen je tudi scenarij, v katerem bi bila eden ali dva mnogo uspešnejša od preostalih in bi tako kdo imel več spodbude, da izboljša svoj odnos do uporabnikov, prilagodi cene (navzdol), izboljša storitve.

Če ste s stanjem na trgu nezadovoljni in želite, da se kaj spremeni, prenehajte podpisovati vezave. V kolikor bi delež naročnikov z njimi upadel denimo pod polovico (s približno treh četrtin ali malo manj), morda celo na tretjino, bi to operaterje držalo v konstantni napetosti in borbi za uporabnike. Že leta je namreč celotno oglaševanje in »tekmovanje« v resnici zgolj potegovanje za tiste, ki se jim izteka vezava, in za one, ki stalno kolobarijo. Glavnina pa je dobesedno nepremična masa. Toda lahko bi bilo drugače.

Naslovna fotografija: DepositPhotos