Kupovanje iger po rednih cenah je več kot samo metanje denarja stran

Matjaž Ropret • 27. julija 2023 ob 06:32

Na leto kupim nekaj iger tako za PC kot za Xbox, vendar za nobeno ne dam več kot dvajset evrov, ker vedno počakam, da se naslovi, ki me mikajo, znajdejo v akcijah. Kar se zgodi precej hitreje, kot bi pričakovali.

Te dni sem »nadgradil« NBA 2K na letnico 23, za kar sem plačal osem (!) evrov. To košarkarsko »simulacijo« običajno kupujem na dve leti, podobno nogometno (FIFA) in dirkaško (F1), in nisem strasten igralec, se je pa fino kdaj pomeriti v tekmi z otrokom. Zato je dosti vseeno, katero različico imava, vseeno pa so novejše generalno gledano izboljšane v grafični podobi, imajo odpravljeno kakšno prejšnjo neumnost glede upravljanja z igralci, prinašajo morda to ali ono zanimivo novo možnost (npr. igranje »zgodbe« ali kaj drugega) ter zagotovo vsebujejo posodobljene ekipe (kar bi ob neprestani povezavi v internet sicer lahko veljalo tudi za starejše izdaje). Standardne cene za te in podobne igre so med 60 in 80 evri, lahko pa tudi 100 ali več za »posebne« izdaje. Toliko ne dam niti v sanjah. Saj vem, podpiranje avtorjev in vse to, ampak v teh primerih gre za korporacijske založnike, ki čisto nič ne rabijo še mojih ali vaših evrov. Povsem legitimno je, da jim jih damo, kolikor je možno malo. Z dvajsetimi evri na posamezno igro nimam težav, če je cena v teritoriju smešne – kot npr. že omenjenih osem evrov – potem pa niti za sekundo ne oklevam.

Na vseh digitalnih platformah, najsi bo povezana s proizvajalcem konzole in temu primerno monopolistična (ker alternativnih ne dopustijo), kot so trgovine na Xboxu, Playstationu ali Switchu, ali pa katera od konkurenčnih za PC (Steam, Epic Games, EA, Battle.net), so »razprodaje« dokaj pogoste. Vsak letni čas prinese vsaj eno večjo, lahko tudi več. Steam in Epic Games imata navado tudi določene naslove ponujati zastonj, denimo za en dan.

Res so ti nakupi vezani na uporabniški račun, moram torej biti z njim prijavljen na napravi, s katero hočem igrati, ne morem čisto na vsaki, ki denimo sprejema ploščke DVD oz. blu-ray. Toda priročnost je tu že davno zmagala, zato igre kupujemo digitalno. Taki nakupi so vsaj v večini primerov res nakupi, ne zgolj posedovanje »pravice do igranja«, dokler se izdajatelj ne odloči drugače. Vse, kar sem doslej kupil na omenjenih platformah, je še vedno v mojih uporabniških računih.

Nekateri hočejo ali celo morajo igro kupiti takoj. Povsem jasno mi je zakaj. Določeni so tako neučakani, drugi jo potrebujejo zaradi svojega tekmovalnega udejstvovanja, tretjim denar ni ovira. Toda ostali, prostočasni, ne profesionalni igralci, ki se lahko zabavajo tudi s čim starejšim, in jim ni težko počakati nekaj mesecev na novost, lahko prihranijo veliko. Vsekakor se v omenjenih trgovinah splača dodajati igre, ki jih želite, na seznam želja. Potem pa ta seznam vsake toliko časa preveriti, če je morda pri katerem od naslovov nižja postavka. Trgovine tudi pošljejo obvestilo oz. elektronsko pošto, ko je katera od iger s seznama »v akciji«.

Kaj pa naročnine? Denimo Microsoftov a PC Game Pass (tista za Xbox uradno ni na voljo) ali Playstation Plus. Na prvi pogled ne izgledajo tako napačno. Nekje med 120 in 200 evrov na leto je v primerjavi z večino drugih digitalnih naročnin kar veliko, nekje na nivoju Netflixa in NBA, marsikatere so cenejše, a po drugi strani se da toliko zapraviti že samo z nakupom dveh iger po »rednih« cenah. Težava teh naročnin je v dejstvu, da vključujejo le malo najnovejših iger. Morda kakšno od istega podjetja, ki trži storitev, sicer pa je večina ostalih takrat, ko pridejo v naročniško storitev, tudi že davno na razprodajah v trgovinah, torej jih je mogoče kupiti z denimo 70-odstotnim popustom glede na izhodiščno ceno. Zato je lahko končni znesek vsako leto nižji od naročnine, predvsem pa je večja verjetnost, da dobiš tiste igre, ki si jih zares želiš. Med onimi, vključenimi v naročnino, bo verjetno do deset res zanimivih (za vsakega posameznika).

V vsakem primeru pri igrah priporočam potrpežljivost in izogibanje vsakim spontanim nakupom. Razen takrat, ko je cena igre okrog deset evrov. V tem primeru res nima smisla oklevati. Splača se vsake toliko časa preveriti tudi, kaj (dobrega) ponuja t. i. indie scena, torej razvijalci, ki niso del gigantskih korporacij. Njihove igre so pogosto celo bolj domiselne, a hkrati, zaradi omejenosti vsakršnih virov, tudi manj izpiljene, grafično inferiorne, krajše in podobno. Običajno tovrstne stanejo nekje do 30 evrov in so potem manj pogosto v akcijah. Logično, ker že tako zaslužijo bistveno manj, saj jih je težje najti, in kljub nižjim cenam še vedno postanejo uspešnice. Tu pride v ospredje podpiranje neodvisnih avtorjev. Vse pa je nazadnje odvisno od časa. Kdor ga ima dovolj ali celo preveč, si bo verjetno privoščil več iger, komur že tako ne znese igrati ravno redno, pa tega z več nakupi iger tudi ne bo spremenil, ampak bodo samevali v digitalni knjižnici.

Naslovna fotografija: DepositPhotos