Osmi potnik se je vrnil k osnovam. K linearnemu prikazu mračnega vesolja, v katerem se dogaja marsikaj, a najbolj nevarna so bitja z dvema čeljustma in kislino namesto krvi, ki potrebujejo človeško telo za razmnoževanje.
Če bi upoštevali časovnico, potem je zadnji film v seriji pravzaprav drugi, saj nadaljuje tam, kjer se je prvi končal – s samouničenjem vesoljskega vlačilca USCSS Nostromo. Ksenomorf, ki ga je Sigourney Weaver izvrgla v globine vesolja, ni uničen. Pobere ga robotsko vozilo korporacije Weyland-Yutani in odpelje na vesoljsko postajo Renesanca (Renaissance), ki jo sestavljata modula Romul in Rem (Romulus in Remus), da bi našli način, kako pospešiti evolucijo človeka, da bi bil »odporen« na tegobe vesoljskega prostranstva. Kot ničkolikokrat doslej se raziskave ne zaključijo po pričakovanjih, in postaja leta 2142 lebdi zapuščena v orbiti planeta LV-410.
Spodaj, na planetu, poteka izkoriščanje delavcev v rudnikih. Rain (Cailee Spaeny) se veseli odhoda, saj naj bi izpolnila določila pogodbe, nato pa ugotovi, da so jih brez njene vednosti spremenili. Ne preostane ji drugega, kot da se z androidom (sintetičnim človekom) Andyjem (David Jonsson) in še nekaj mladimi odpravi na postajo po module za hibernacijo (kriogenično spanje), da bi se lahko odpravili na devetletno potovanje do idiličnega planeta Yvage III, ki je zunaj področja, ki ga obvladuje korporacija. Sprva preprost polet se spremeni v nočno moro, ko najdejo parazitske organizme. Kmalu nato iz prsi prve žrtve izskoči ksenomorf, peščica paničnih ljudi pa se znajde na begu pred nakazami, ki v njih vidijo zgolj sredstvo razmnoževanja.
Čeprav je v zgodbi moč najti reference na vse filme serije, je v resnici rahla predelava prav prvega. Posamezniki, ki ne vedo ničesar o nevarnih bitjih, se borijo, da bi pobegnili s postaje, z zelo predvidljivim zaključkom. Preživela bo ena sama (če ne štejemo androida). Od tu je vse odprto. Po štirih filmih Osmi potnik in dveh Prometejih se bo Rain, enako mogočno kot Ellen Ripley (Sigourney Weaver), s ksenomorfi borila v drugem kotičku galaksije. Prepričan sem, da je načrt takšen!
Film je vizualno odličen, vesolje prikazano na mračen, a realističen način, igra prepričljiva, a mu manjka kanček izvirnosti. Zamenjamo igralce in kraj dogajanja, pa hitro pozabimo, kaj pravzaprav gledamo. Sploh prvi film, kjer se je vse skupaj začelo, ali njegovo res zvesto nadaljevanje, v katerem se zgodba ponovi na drugem mestu in v ne ravno zelo oddaljenem času. Ker mlajši gledalec ni gledal prvih štirih delov, ni neumestno razmišljanje, da so želeli osmega potnika približati na sodobnejši in primernejši način. V obliki veličastne pustolovščine, zapakirane v formatu videoigre. Seveda v mojih očeh ni vse popolno. Hibrid med človekom in ksenomorfom, ki se rodi v zadnji sceni, me nikakor ne prepriča.
Fotografije: 20th Century Fox
Kaj: znanstvenofantastični film Alien: Romulus
Kje: pretočnik Disney+
Ocena 3: Izvirnost je njegova gromozanska težava. Na trenutke sem dobil občutek, da so želeli preoblikovati prvi film iz leta 1979 (pri nas preveden kot Osmi potnik) v nekaj bolj prebavljivega za mlajše gledalce.
Priporočilo: Ni primerno za najmlajše in občutljive. Pogosto kaj skoči iz teme in zviša srčni utrip, poleg tega pa še kri »pogosto« šprica na vse strani.
Brez komentarjev