Avatar: Pot vodje je odličen film. Vsaj dokler se ne začneš spraševati o zgodbi in globljem umetniškem pomenu. Oboje je izostalo, kajti namen je jasen in zelo očiten. Zaslužiti čim več!
Bral sem, da je film med drugim odličen zaradi navdušujočega prikaza oceana in življenja v njem, kar naj bi bila odlika režiserja Jamesa Camerona. Ni dvoma, da so prizori čudoviti. Toliko bolj, ker so polni bitij s Pandore. Pa vendarle? Izredni so ravno tako prizori v seriji Sinji Planet, a dokumentarci niso zaslužili več kot milijardo dolarčkov. Tej meji se bliža zaslužek drugega Avatarja, zato je zelo verjetno, da bomo priča še četrtemu in petemu delu. Tretjega so namreč snemali sočasno in njegov obstoj nikdar ni bil pod vprašanjem.
Poleg učinkov in svežega pristopa pri prikazu bitji na drugem planetu, mi je bil prvi Avatar všeč, ker ima jasen konec. Večina ljudi je zapustila Pandoro in Jake Sully (Sam Worthington) v telesu avatarja zasnuje družino s staroselko Neytiri (Zoe Saldaña). Redke kritike so se takrat dotikale preprostosti zgodbe in njene podobnosti s preganjanjem Indijancev med osvajanjem prostranstev severne Amerike. Pleše z volkovi svetlobna leta daleč. Neretvi je zdaj ponovljen. Ljudje se vrnejo. Kako presenetljivo in nepričakovano. Več jih je in imajo nov cilj. Kolonizacijo Pandore, saj Zemlja menda umira. Mačjelika družina se upre, a ko dojame, da s tem škoduje plemenu drevesnih »ljudi«, se odpravi proti morju, kjer najdejo zatočišče pri morskih predstavnikih svoje vrste. Plemenu Metkayina. Malo so drugačni, v barvi in prilagojenosti plavanju, a vendarle nedvoumno pripadniki iste vrste. Če sem podzavestno Na’vije povezal z Navajo Indijanci, potem je povezava le teh z Maori toliko bolj očitna. V kožnih vzorcih, robustni pojavi in obnašanju. Čemu je tega treba bilo. Morda, ker je bil film posnet na Novi Zelandiji? Kakorkoli že. Vrne se celo glavni nasprotnik. Ker je polkovnik Miles Quaritch (Stephen Lang) v prvem delu izvlekel krajši konec, se vrne kot avatar, v katerega so prenesli njegovo zavest in spomine.
Če ti uspe »pogledati« preko odločnih prizorov Pandore, bitij, ki tam živijo, in zdaj še njenih morskih prostranstev, potem »Déjà vu« ni izključen. Nekako je vse čudno domače. Sully je človek v telesu tujca, toda čemu se mi zdijo tudi ti preveč »človeški« v obnašanju in čustvovanju. Tujcem, ki napadejo Zemljo v film Dan neodvisnosti, tega ne morem očitati. Enako bi morali biti na Pandori. Tulkuni so kot kiti. Ljudje jih celo lovijo zaradi nekaj litrov čudežne tekočine, ki ustavi staranje in je strašno dragocena. Bitja, ki jih jahajo morski »ljudje« so nekakšni križanci med delfini in letečimi ribami. Te pa so sumljivo podobne onim v naših oceanih. Drugačna zunanjost, barve, a hkrati nič takšnega, kar ne bi moglo živeti na Zemlji. Ali celo morda je v njeni zgodovini. Podobnosti, ki je prisotna na čisto vsakem koraku, je za moj okus preveč.
Tudi če bi želel, bi težko izdal pomembnejši kvarnik. Zgodba je tako preprosta in predvidljiva, da jo zlahka uganete po parih minutah uvoda. Kdor pozna načrte o kar štirih filmih (še treh torej) mu je verjetno jasno, da drugi del na more imeti jasnega zaključka. Večina stvari ostane odprtih in čaka na epilog. Skoraj si upam staviti, da bodo v zadnjem delu Ljudje in Na’viji dosegli sporazum in potem skupaj srečno živeli do konca dni. Ali vsaj dotlej, dokler se nekdo ne spomni, da bi bilo finančno donosno posneti še kakšno nadaljevanje. Oziroma drugače rečeno. Medtem ko je bil Avatar v marsičem presežek in osvežitev filmske produkcije, njegovo nadaljevanje kuje železo, dokler je vroče. Pompozno nudi sicer že viden vizualni užitek, na katerega vedno »pademo«. Sodobno rimsko načelo »kruha in iger«.
Kaj: znanstvenofantastična uspešnica Avatar: Pot vode.
Kje: Kinematografi in čez nekaj časa na pretočni storitvi Disney+ (verjetno).
Ocena 3,5: Vse v filmu navdušuje, dokler se ne začneš spraševati o zgodbi in kaj je »pesnik« s filmom pravzaprav želel povedati. Očitno je, da so stavili na preizkušen recept z namenom čim več zaslužiti. V tem je primerjava s tretjo trilogijo Vojne zvezd, kjer so ravno tako iz naftalina potegnili dokazano uspešen recept in like, kar na mestu.
Priporočilo: Bolj kot ne primerno za vse starostne skupine, saj v filmu ni niti malo spolnosti in grdega govorjenja. Še celo nasilje, brez katerega pač ni mogoče prikazati boja med staroselci in pritepenci, je dokaj nežno. Kljub temu najmlajšim predlagam ogled skupaj s starši!
Brez komentarjev