Ker ni naprodaj v Sloveniji, ni pravega smisla, da ga »razdrem« do obisti. Dovolj se je posvetiti tistemu, v čemer se razlikuje od Xiaomija 13 Pro – na prilagojeno obliko, svetlejši zaslon in na kamere.
Oblika je nekaj, kar boš takoj opazil. Ultra je bolj podobna telefonom Huawei Mate, kot sorojencem iz družine Xiaomi 13. Zadaj se namreč bohoti nadvse obilen krog z objektivi zadnjih kamer in da ne izstopa preveč iz siceršnje ravnine hrbtišča, je nanj dodana plast iz umetnega usnja dveh debelin. Tanjše je spodaj, nato se počasi dvigne za dva milimetra, kolikšna je debelina plasti okoli kroga. Nastane zanimiv videz, ki ga do zdaj še nisem opazil na nobenem drugem telefonu.
Hip, hip, hip, strašni trik
Poleg telefona sem prejel še fotografski dodatek, ki ga je seveda treba doplačati. Sestavlja ga robusten zaščitni ovitek s pokrovom, ki tako kot pokrov fotoaparata, prekrije objektive in dodatek za ergonomsko držalo s tipko za proženje kamer in obročem za prilagajanje povečave. Zraven je še 67-milimetrski prilagodilnik (adapter) za fotografske filtre. Ideja, da so objektivi prekriti, ko kamer ne uporabljaš, je hvalevredna, saj jih ves čas mažeš, ko se jih med rokovanjem s telefonom dotikaš, medtem ko sem skeptičen do držala s sprožilcem. Ne nad idejo, temveč nad izvedbo. Da deluje, potrebuje elektrilo, to pa mu zagotavlja lastna baterije – a ne bi bilo lažje, da bi brezžično ali žično prek priključka USB koristil energijo iz baterije telefona. Ker dodatek porabi malo energije, ga ne boš pogosto polno in zelo verjetno bo njegova baterija prazna ali tik pred tem, da spusti dušo, ko ga boš nujno potreboval.
Naslednja nadgradnja je na prvi pogled majhna, a daleč od tega, da bi bila takšna po pomenu. Amoled zaslon je v vseh lastnostnih razen eni enak onemu v telefonu Xiaomi 13 Pro, le da jim je uspelo kratkotrajno svetilnost iz 1.900, kot jih ima omenjeni, dvigniti na 2.600 kandel. Če se ti zdi, da ni pomembno, razmisli o naslednjem primeru. Fotografiraš, ko nate od zadaj močno sije sonce in ko na zaslonu skušaš preveriti, ali je prizor primerno kadriran, osvetljen in izostren na pravem mestu. Marsikaj slabega se lahko zgodi, če zaslon ni odlično čitljiv.
Niso samo dodali periskopske kamere
Nekako tako bi mislili, če se ne bi podrobneje poglobili v nabor kamer. Vse štiri imajo 50-milijonsko tipalo in res je, v primerjavi z naborom Xiomija 13 Pro je dodana še četrta. Zdaj pa poglejmo podrobneje. Glavna kamera ima ravno tako enopalčno tipalo, vendar s spremenljivo fizično zaslonko f/1,9 ali f/4.0. Ne samo, da pomaga prilagajati količino svetlobe, ki skozi objektiv prispe do tipala, učinek zamegljenega ozadja je naravnejši. Širokokotna kamera in kamera z optično povečavo sta opremljeni s svetlobno močnima zaslonkama f/1,8 (f/2,2 in f/2,0 pri enakih kamerah Xiaomia 13 Pro), medtem ko je zaslonka periskopske kamere s 5-krastno optično povečavo f/3,0. Fizična velikost tipal teh treh kamer je enaka 1/2,51 palca. Nič posebnega, toda v kombinaciji s svetlobnimi močmi zaslonk, je to obet dobrih fotografij v slabših svetlobnih razmerah pri vseh povečavah. Z izjemo širokokotne kamere so ostale optično stabilizirane, kar razjasni dilemo, zakaj je z njo težje posneti ostre fotografije v mraku.
Najprej si oglejmo predstavo kamer v različnih razmerah dnevne svetlobe. Takoj opaziš kontinuirano kakovost pri vseh povečavah, ko gre za barve, dinamiko, svetlost in podrobnosti. Celo periskopska kamera s svetlobno najmanj močno zaslonko. Vse kamere se torej dobro odrežejo, a zdi se mi, da bi veljalo še malo izpiliti programske algoritme, ki so zaslužni za širokokotne fotografije. Zaradi kota namreč prihaja do distorcije geometrije in rahlo izgubo ostrine na robovih. Za širokokotno kamero je na voljo bližinski (makro) način, ki se samodejno zažene, ko kamera zazna, da je razdalja do prizora majhna.
V nočnem načinu fotografiranja ni na voljo neposredna uporaba 2-kratne digitalne povečave, ki predstavlja izrez dela prizora iz fotografije glavne kamere ob minimalni izgubi kakovosti. Kontinuiranost kakovosti fotografij vseh štirih kamer je prisotna tudi v slabih svetlobnih razmerah oziroma v mraku. Fotografije so primerno svetle, barve naravne in z dovolj dinamike, predvsem pa je kljub težavnim razmeram dovolj podobnosti. Pričakoval sem, da se bo širokokotna kamera odrezala slabše, a se ni. Razen, da se spet spopada z robovi, kjer prizor ni popoln.
Od enopalčnega tipala mnogi pričakujejo malodane čudeže, ki jih to, še posebej v telefonu, kjer je prostor za napreden objektiv omejen, ne more zagotoviti. Daje pa dobro kakovost in ravno toliko globinske neostrine, da se je vredno in spodbudno igrati z njo. Tudi za izreze je kakovosti več kot dovolj. Hkrati je lepo videti telefon, pri katerem so še ostali objektivi na dovolj visokem nivoju, da se lepo vklopijo v komplet in da nikakor ne kvarijo vtisa.
Xiaomi 13 Ultra je zanimiv telefon s primernim naborom kamer, ki nudijo eno boljših fotografskih vsestranskosti. Drugo vprašanje, na katerega verjetno nima smisla iskati odgovorov, saj telefon ni naprodaj na slovenskem trgu, pa je, kdo vse, kar nudi, potrebuje in bi tudi plačal.
Brez komentarjev