KRATKI TEST Volvo XC60 T8: Električni eliksir mu pomaga skrivati leta

Priključni hibrid z zmernim dosegom in potratno porabo bencina, če ga iz nekega razloga ne boš pogosto polnil! Ampak zakaj bi potem sploh imel »dvojni pogon«?

Prvi občutek je običajno najpomembnejši. Kmalu sem začutil, da je poskočnejši od XC90, razlog pa se skriva v zanimivem pogonu. Na sprednji osi bencinski in na zadnji električni motor ter vmes baterija, na mestu, ki ga pri vozilih s štirikolesnim pogonom zaseda mehanska povezava (kardanski tunel). Od tu odzivnost in dobre lastnosti. Toda le, če si redoljuben!

Ko sem sedel za volan in prevozil nekaj deset kilometrov s »prazno« baterijo, ni bilo ne ugodno in niti približno blizu uradnih 1,5 litra na sto kilometrov. Podatek je pravilen, le metodologija je dvoumna. Razmišljajo približno takole: zaloga elektrike zadostuje za okoli 80 kilometrov, za ostalo do sto pa je dovolj »pjunek bencina«. Tako ne gre. Prisilno polnjeni dvolitrski motor s kombinacijo mehanskega in turbopolnilnika ne more biti varčen. Kadar je baterija prazna, zlahka pokuri med 8 in 9 litrov, morda še več, če je noga težja. Midva sva jo pogosteje polnila in dosegla porabo 5,2 litra, kar ni slabo. A tudi ne odlično. Upoštevajte, da je električni doseg zgolj teoretičen, zatorej realno raje pričakujte okoli 60 kilometrov v toplem vremenu.

Priključni hibridi zahtevajo kanček razmišljanja in prilagajanja. Kadarkoli je mogoče, je pametno polniti baterije, a najpomembnejše je polnjenje doma, po možnosti ponoči (oziroma takrat, ko je tok najcenejši). Realni doseg zadošča za večino mestnih dnevnih voženj, a ne za dosti več. Nima ga smisla polniti med postankom daljše poti, kajti okoli 6 kilovatov polnilne moči je za kaj takšnega premalo. A obenem dovolj, ko se s prijatelji nameniš preživeti več časa v bifeju, in je javna polnilnica na izmenični tok blizu. Ker hibridni način daje prednost električnemu pogonu, bo baterija celo na avtocesti hitro prazna. Ne povsem, saj je vedno ravno prav zaloge, da so na voljo obljubljene zmogljivosti, zatorej je smiselno prihraniti nekaj energije za mestno vožnjo ali celo izbrati možnost, da bencinski motor dopolni zalogo energije. Žal še nismo tako daleč, da bi navigacijski sistem po vpisu cilja prilagodil vozne načine glede na želeno hitrost prihoda ali porabo. Zdi se mi, da je prihodnost priključnih hibridov v tem.

XC60 ni za vsakogar. Naredili so ga, da prepriča s kombinacijo moči in navora, ne da bi to vplivalo na udobje. Ni za mlade, željne adrenalina, temveč za umirjene gospode, ki želijo imeti pod sabo »hud« stroj, zanj pa so pripravljeni tudi plačati. Volvo nikoli ni bil poceni. Temu je prilagojeno marsikaj. Od zračnega vzmetenja, katerega črpalka se, ko parkiraš, konkretno sliši (avto bi se sicer moral spustiti takoj, ne šele po zaklepanju, saj bi bilo tako izstopanje z nižje višine), do oblikovanja zunanjosti in notranjosti. Štirikolesni pogon je lep dodatek. Ne predstavljam si vožnje po brezpotju ali gozdnih poteh z gumami nizkega profila, a izboljša vozne lastnosti. Še posebej, ko se odločiš v ovinek zapeljati bolj dinamično.

Zunanjost je klasična s kančkom agresivnosti, medtem ko je v notranjosti začutiti »retro« pridih. To leti predvsem na zaslon infozabavnega sistema, ki zahteva nekaj privajanja. Gre hitreje, ko pozabiš na logiko, kakšen bi moral biti menijski sistem, in ga sprejmeš takšnega, kot je (z vsakim razdelkom kot ločeno entiteto in brez združenega domačega zaslona). Bolj me je zmotil dolgotrajen zagon. Informacijski sistemi in zasloni so napredovali in nobenega razloga ni, da se vse skupaj ne prižge v hipu. Rad rečem, da mora biti sistem polno delujoč še preden sedem za volan. Osem let, kolikor je že na trgu, je dolga doba. Kljub temu dobro skriva leta! Znotraj je za družine zanimiv še integriran »jahač«, ki ga je mogoče na eno od dveh višin dvigniti iz zadnjega sedeža. Domiselno in priročno za prevažanje otrok, ki so že prerasli otroški sedež, a še niso dovolj veliki, da bi se vozili brez podpore.

Če bi me vprašali, kaj si mislim o njem v primerjavi z XC90, potem bi dejal, da je uporabnejši. Pogrešal sem edino zvočni sistem. Ni slab, a basi preprosto niso na enaki ravni. Sedem sedežev in več prostora pa mi ne pomeni toliko. Zame je torej XC60 bolj prava izbira. Ali morda še bolj pomembno: Ima tisto, kar zadnje čase vse pogosteje pogrešam – da ga je zabavno voziti!

HVALIMO:

• Zmogljiv in odziven pogonski sklop
• Dovolj prostora za potnike in prtljago
• Udobnost in zvočna izolacija
• Uporaben električni doseg za mestno vožnjo

GRAJAMO:

• Čas je za korenito prenovo infozabavnega sistema
• Poraba, ko večino dela opravlja bencinski motor
• Za daljše vožnje polnilnik na enosmerni tok ne bi bil odveč!