KRATKI TEST SsangYong Rexton: Agenti FBI se ga ne bi branili!

V njem sem se počutil kot »bubreg v loju«, kajti velikost in robustnost ti dajeta občutek, da namesto v krhkem avtomobilu sediš v oklepnem vozilu. Seveda z voznimi lastnostmi, ki pritičejo osebnemu avtomobilu.

Ljubiteljem ameriških kriminalnih serij bo takoj jasno, o kakšnem avtomobilu je govora. Pogosti so namreč prizori, ko na prizorišče zločina pridrvijo velika črna vozila z modro in rdečo lučjo v sprednji maski. Vsa po vrsti so ameriške proizvodnje, ni skrivnost, da ameriški filmi in serije propagirajo tamkajšnje vrline in način življenja, a Rexton bi se zlahka zlil z njimi. Na pogled je škatlast, kot se za veliko terensko vozilo spodobi, a obenem oblikovan na način, za katerega je nekdo v moji bližini izjavil, da je videti kot novodobni avtomobil za slavne in bogate. Če odmislimo videz, potem je v drobovju podoben Mussu Grand, s katerim si deli pogonski sklop.

Oblikovno ti bo ali pa ti ne bo všeč. Tako preprosto je to. So podrobnosti, kot je zaključek pokrova za motor, strešni nosilci ali agresivna sprednja maska, ki nekoliko razbijejo »kvader«. A si nima smisla zatiskati oči. Rexton je klasične oblike športnega terenca, ki ga ne moreš metati v isti koš s športnimi križanci, ki so ravno tako dobili oznako SUV, prvotno rezervirano za takšne avtomobile. Torej velika, klasično oblikovana vozila, ki na daleč izžarevajo klasiko, moč in varnost. Enako je s prostornostjo. Verjetno je več prostora samo še v potniškem kombiju, ki sodi čisto v drugo kategorijo vozil. Pred kratkim sem pri nekem drugem podobnem vozilu zapisal, da si zlahka v njem narišem ameriškega podeželskega gospoda srednjih let, ki predvsem poleg tega, da avtomobil prileze skoraj kamorkoli, nadvse ljubi udobnost. Te je Rextonu na odmet. Povsod. V potniškem prostoru, kjer se noben od petih potnikov ne bo počutil utesnjeno in v prtljažniku, ki ga bodo pogosto zapolnili le tisti, ki na potovanje vzamejo vse. Celo tisto, česar nikdar ne bodo potrebovali. Primeren je kot družinski avtomobil, a z manjšo pripombo. Velik je, zato sem imel kar nekaj težav najti primerno parkirno mesto zanj ter ga stlačiti vanj. Drugih težav zaradi obilnosti nisem zasledil.

Če se spomnite, sem pri testu Mussa omenil, da ima razmeroma malo voznikovih pomočnikov. Ravno tako mi ni bil najbolj všeč samodejni menjalnik. Tokrat je bilo vse drugače. Pomočnikov je cel kup in delujejo dobro, le silno nadležni znajo biti. Teden dni sem jih poslušal, če bi imel avto dlje, bi jih gotovo izklopil. Zanimivo je, da sploh niso nadležni piskači, ki opozarjajo na bližnje predmete med parkiranjem ali vožnjo vzvratno, temveč cel kup drugih. Takoj ko prekoračiš sredinsko črto, oznako voznega pasu ali prekoračiš omejitev hitrosti, zapiska. Zapiskalo je še ob drugih primerih, za katere takrat nisem našel vzroka. Kar se tiče menjalnika. Ročica je veliko manjša in bolj priročna, a kar je zame bolj pomembno, samodejni preklop v parkirni način po izklopu motorja. Infozabavnega sistema tokrat ne bom posebej opisoval, saj je identičen tistemu v Mussu. Kar žal pomeni, da je podedoval vse njegove slabosti, kot so majhen zaslon ter omejene funkcionalnosti. Z veseljem bom ponovno pohvalil zaslon pred voznikom, ki se mi zdi uporaben in pregleden. Čeprav. Ne bi imel prav nič proti, če bi bili merilniki analogni, saj v tako vozilo sodijo.

Vozne lastnosti so sorazmerne z velikostjo in težo vozila. Krmiljene je natančno, podvozje udobno, česar boš še posebej vesel, ako se veliko voziš po makadamskih poteh, in v večini primerov je ravno tako dovolj moči. Vsaj med umirjeno vožnjo, kajti občasno se pri pospeševanju ne bi branil kakšnega konja več. Rextron ne pretirava z voznimi načini, kar ni nujno slabo. Vsaj ne medejo voznika. Tu so zimski način, potem normalni in na koncu še športni način. A če sem odkrit, kakšne večje razlike med njimi nisem zaznal. Poleg običajnega dvokolesnega pogona na zadnji kolesi sta na voljo še hitri štirikolesni pogon za normalna cestišča in počasni za brezpotja. Tu je še nadvse uporaben pomočnik za spust, ki po mojih izkušnjah ni samo uporaben, temveč tudi razmeroma dobro deluje. Le malce večjo hitrost bi lahko dovolil. Podobno kot za moč lahko rečem za delovanje samodejnega menjalnika. Med umirjeno vožnjo deluje dobro, a ko sem vozil bolj dinamično, ni prestavil, kot bi si želel. Spet nekaj, kar ni tragično, kajti na voljo je ročno preklapljane z ušesi na volanskem obroču.

Poraba je zgodba zase. Razumljivo je, da ne more biti majhna, a vseeno me je presenetilo, da je bilo ves čas 8,6 litra, ne glede na to, kaj sem počel, in se je šele zadnji dan dvignila na 8,7 litra, kar je nato obveljalo kot povprečna poraba med testom.

HVALIMO:

• Prostornost in udobje vožnje
• Štirikolesni pogon
• Možnost šestega in sedmega sedeža

GRAJAMO:

• Ne najbolj priročen za parkiranje
• Manj poskočen, kot bi želel (in sem pričakoval)
• Arhaičen infozabavni sistem
• Poraba