KRATKI TEST Škoda Octavia 1.5 TSI DSG mHEV: Visoke manire
Matjaž Ropret 24. februarja 2025 ob 06:13

Ljubljenko slovenskih voznikov Octavio bi lahko počasi začel primerjati s Cate Blanchett. Avstralska igralka prav tako že tri desetletja navdušuje s prefinjenostjo, karizmo, pojavo, nečim več v primerjavi z mnogimi kolegicami. Morda ni najbolj razvpita in najbogatejša hollywoodska zvezdnica, vendar se nekateri raje držijo nekoliko v ozadju, vedno pa je v tem, kar počne, vrhunska. Tako tudi češka predstavnica »Golfovega« razreda, ki bi ji lahko očital kakšno malenkost in morda ne vznemirja čustev kot kakšna Cupra, vendar bo to marsikomu precej bolj ugajalo. Kar navsezadnje potrjujejo prodajne številke.

Jasno je sicer, da bi sam o Octavii razmišljal primarno v karavanski izvedbi. Limuzinska, ki je pravzaprav »fastback« ali »liftback,« saj se prtljažna vrata odprejo s steklom vred, je po svoje zanimiva, vendar ne dovolj, da bi izpustil iz rok najbolj premišljeno izdelano Škodo. Tokrat sem se vseeno moral zadovoljiti z limuzinsko in priznam, da je vožnja kar gosposka in da je prostora »tam zadaj« skoraj enako v izobilju kot pri karavanu. Obe izvedbi sta sicer za moj okus rahlo predolgi, mislim, da bi ju brez večjih žrtev lahko malo skrajšali. Seveda pa je to, da dolžinsko malo »štrli« iz razreda, Škodina dolgoletna strateška usmeritev.   

Notranjega dizajna s »spuščenim« osrednjim zaslonom sem se zdaj že navadil, v začetku mi ni bil preveč blizu, še posebej ne prezračevalne reže pri kolenih in vratne kljuke. Ne morem zanikati, da je interier ličen, četudi se mi imitacija tekstilne obloge na trgi plastiki ne zdi preveč posrečena, in s pravo ambientalno barvo tudi zelo prijetno okolje na poti domov s kakšnega koncerta ali kino predstave. Bolj me je motilo, da me je v avtu precej časa zeblo, a morda preprosto nisem več navajen dokaj počasnega segrevanja kabine pri modelih s termičnimi motorji. Po drugi strani so mi zelo všeč nekatere Škodine domislice, pa ne tiste, ki jih najbolj izpostavljajo in na katere boste takoj pomislili, denimo dežnik v luknji v vratih. Tovrstne, denimo dodaten »predal« na tleh zadaj in pregrade in »viseče mreže« v prtljažniku so pravzaprav z mojega vidika odvečne. Toda voznikovo upravljanje avtomobila je eno najboljših sploh. Praktično vse je »en klik« stran, tudi denimo utišanje piskanja ob prekoračitvi hitrosti ali prilagajanje asistenčnih sistemov, pa tudi za aktivni regulator hitrosti je tu stara dobra ročica na levi strani, ki jo lahko uporabljam povsem intuitivno in podzavestno. Menijska struktura na osrednjem zaslonu ali prikaz informacij na voznikovem se mi prav tako zdita bolj logična in pregledna kot pri kakšni drugi znamki iz koncerna. Treba pa je opozoriti, da marsičesa bolj naprednega v osnovnih izvedbah Octavie ni, temveč je del dodatne opreme, vključno s skoraj prevelikim zaslonom, kar ceno avta zelo približa Golfu ali Leonu.  

Pri infozabavi kakšnih presenečenj nisem zaznal, sem pa vsaj eno pri asistenčnih sistemih. Ti sicer delujejo brezhibno, za pomoč pri držanju na voznem pasu oz. zavijanju na avtocesti še vedno trdim, da ima skupina Volkswagen eno najbolj dodelanih in najmanj nadležnih, čeravno so začeli v zadnjem času tudi v to podtikati preveč piskanja in vozniku vsiljevati »avtocestnega pomočnika,« ki želi v preveliki meri prevzemati nadzor, zato je bolje preklopiti na klasični aktivni regulator hitrosti. Tudi ta je še vedno v osnovi dober, toda nekdaj, pred zadnjimi »popravki« v smeri dinamične vožnje, je bil še boljši. Na to sem opozoril že pri Tiguanu in tudi z Octavio se mi je večkrat primerilo, da sem se bližal »zaprtemu« semaforju, avto bi to moral videti, a dolgo ni reagiral, nato na naenkrat silovito, in je zaviral na polno ter nazadnje ustavil še prezgodaj, z velikim razmikom do vozila spredaj, namesto, da bi proces ustavljanja opravil lepo postopno, da ga potniki v avtu niti ne bi občutili.

Štirivaljni bencinski motor s pomočjo turbine in zdaj še malega elektromotorja že dobro poznamo in tako vemo, da je kakovosten, ne pa vrhunski izdelek nemške (ne slepimo se, da je češka veja koncerna imela kaj dosti zraven pri njegovem razvoju) strojegradnje. S 110 kW je Octavia zadosti poskočna in hitra, seveda pa ne v slogu denimo električnega Enyaqa. Motor rabi malo, da se zbudi, ni najbolj energičen, kot so denimo manjši trivaljni, toda potem da od sebe precej. Je tudi solidno varčen, da se večini ne bo kolcalo po dizelskem, četudi je ta še vedno na voljo (a ga sam nikakor ne bi izbral). Ravno za tisto, kar manjka, naj bi poskrbel blago hibridni del. Torej za izničevanje t. i. turbo luknje, niso ga uvedli za dodatne zmogljivosti. Pomagal naj bi za večjo učinkovitost. Problem je zgolj v tem, da se to praktično nikjer ne pozna. Porabo sem imel točno tako, kot sem jo že kdaj dosegal z avtomobili skupine WAG z enakim motorjem brez hibridne pomoči, res pa z ročnim menjalnikom. Tu je samodejni najbrž zvišal porabo za kakšen liter. Številčno povedano, poraba je bila  pod šestimi litri in pol na 100 km. Menjalnik ne mara preveč odločnega pospeševanja, sicer pa zelo zgledno sodeluje z voznikovimi željami. Motorju se pri nižjih vrtljajih, ko hibridna pomoč vklaplja svoje elektrone, lahko pridruži rahlo bobnenje. Res pa je, da je takrat lahko 1.5 TSI nekoliko nemiren, tako da v nobenem primeru situacija ni idealna.

Je Octavia res tako super in nad konkurenco, kot bi lahko sklepali iz slovenskih prodajnih številk (januarja je sicer prepustila mesto povsem na vrhu in zdrknila na rob prve peterice)? Je primerjava z igralko iz uvoda zaslužena? Večinoma da, kajti avto je dober, dodelan, premišljen, z mnogimi malimi triki in kakšno dodano vrednostjo v primerjavi z drugimi, brez večjih slabosti. Toda po drugi strani je kateri od konkurenčnih bolj atraktiven in vznemirljiv, četudi zaradi tega s kakšno bolj izrazito pomanjkljivostjo, cenovno pa Škoda že leta uporablja enako taktiko. Osnovne različice delujejo silno poceni, toda dodajanje opreme nato postavko zelo približa drugim, popusti pa so večinoma nižji. Vendar ne kaže, da bi kupce to motilo, torej je strategija prava. Glede avta samega sicer nimam nikakršnih zadržkov. Rad bi le, da bi izdelali električnega s solidnim dosegom in hitrim polnjenjem z enosmernim tokom.

MotorBencinski prisilno polnjeni štirivaljni, 1.498 cm3,
100 kW (150 KM), 250 Nm
Zmogljivostinajvečja hitrost 229 km/h, 8,5 s do 100 km/h
Menjalnik7-stopenjski ročni menjalnik
Uradna/poraba na testu4,9-6,1 / 6,3 na 100 km
Prtljažni prostor600 l – 1.550 l
Dimenzije/medosna razdalja4.698 x 1.829 x 1.470 mm, 2.686 mm
Masa (praznega/dovoljena)1.387 / 1.890 kg
Cena testnega vozila37.884 € (vstopni model 29.086 €)
HVALIMO:
  • Veliko prostora
  • Udobna in dokaj varčna vožnja
  • Priročno upravljanje
GRAJAMO:
  • Ustavljanje z aktivnim regulatorjem hitrosti
  • Manj kultiviran pogonski sklop v nižjih vrtljajih
  • Nič zares vznemirljivega
Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje in pol novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od začetka leta 2009 do jeseni 2016 urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja