KRATKI TEST Škoda Enyaq 85: Najboljši »električar« na Volkswagnovi osnovi, ki ga (verjetno) nikdar ne bom imel!

Ponovno sem se spomnil, zakaj se mi je Enyaq pred leti vtisnil v spomin. Zdaj je opazno lepši, ne da bi pri tem izgubil dobre vozne lastnosti in splošno uporabnost.

Uporabnost sicer nikdar ni bila pod vprašajem, a sem za šalo črno površino, ki je pokrivala odprtino, skozi katero običajni motorji dobijo »zrak«, označil za medicinsko masko. Bil je čas tik po pandemiji in analogija je bila na mestu. Toda ni bilo treba veliko, da so mu spremenili karakter. Zašilili so sprednji del, predrugačili luči in dodali še nekaj manjših popravkov.

Manjše prevetritve so ji dobro dele

Še manj »sprememb« boš našel v potniški kabini. Postavitev zaslonov in zasnova sredinske konzole sta enaki, le na volanskem obroču se zdaj bohoti velik napis znamke. Ušesi sta brezpredmetni. Namenjeni sta prilagajanju stopnje rekuperacije v izvedbi SportLine. Očitno se je nekomu tudi zdela dobra ideja poigrati se z varnostnimi pasovi, ki so me ponovno presenetili v kričeči rdeči barvi. Brez dvoma poživi vizualni vtis, a bi se jim brez slabe vesti odpovedal.

Podrobnosti v potniški kabini so oblikovane z veliko občutka za okus, prostora je dovolj celo zadaj, čeprav klop ni vzdolžno pomična. Če me je kaj zmotilo, potem je to njena delitev. Namesto odprtine, v katero na oko spraviš kvečjemu dva para smuči, mi je bližja delitev na tri dele. Tega tu ni. Prtljažnik je kakopak dovolj velik, le električno zapiranje vrat mi je povzročalo nekaj težav. Večkrat so se »muhasto« zaprla, ko sem še nalagal ali urejal stvari.

Čas za prenovo infozabavnega sistema?

Čeprav si skoraj vse deli z Volkswagnovimi avtomobili ID, Škoda na srečo ni posvojila na dotik občutljivih površin na volanu. Tam so namestili prave tipke, hkrati pa ročico »menjalnika« z obvolanske ročice preselili na sredinsko konzolo. Stvar okusa, a meni je tako bolj všeč. V infozabavni sistem se niso kaj dosti vtikali. Ostal je precej enak, le ne razumem »poante«, da v osnovni navigaciji ni bilo načrtovalnika polnjenja na poti oziroma da je bila v sistemu še ena aplikacija iste namembnosti. Ali je to povezano z dodatno naročnino ali zahtevo po uporabniškem računu, nisem preverjal. Moje mnenje je, da gre za osnovno funkcijo električnega avtomobila, ki bi morala biti vedno dostopna, brez pogojevanja in predvsem preprosta za uporabo.

Neprimerne razmere za pravo oceno porabe

S prenovo je Enyaq dobil hitrejše polnjenje na izmenični tok, česar, roke na srce, nisem posebej opazil. Vsak dodani kilovat je sicer dobrodošel na daljši poti, a je krivulja polnjenja precej položna. Kar ni slabo, saj pomeni 24 minut za polnjenje od 20 do 80 odstotkov. To je šest minut manj od časa, potrebnega za ogrevanje baterije na primerno temperaturo. Postopek lahko zaženeš ročno na osrednjem zaslonu.

Tisti teden, ko sem imel avto, so bile razmere daleč od idealnih, zato je poraba nekaj več kot 25,2 kilovatne ure prej referenca kot resno merilo učinkovitosti njegovega električnega pogona. Poraba sicer ni ravno odlika avtomobilov, zgrajenih na Volkswagnovi osnovi. Najmanj zanimivo pa je, da ob zelo umirjeni vožnji zunaj avtocest in v mestih bistveno ne pade.

Lepo se pelje!

Velikost se med vožnjo ne čuti. Upravljanje je lahkotno, v običajnem oziroma ekološkem načinu morda celo preveč, športni način pa volan otrdi ravno prav. Zadnji pogon se dobro izkaže tudi na spolzkem, elektronika pomaga ravno toliko, da se pri speljevanju ni treba bati. Da sem šel postrani pri hitrosti pod 20 kilometrov na uro v garažni hiši ob južni ljubljanski obvoznici, ni kriva Škoda, temveč arhitekt, prepričan, da so gladka steklena tla primerna in predvsem fina. Prav tako avto ni kriv, da sem ga na ogromni parkirni površini, prekriti s pol centimetra pršiča, spravil v nežno drsenje. V takšnih zimskih razmerah bi skoraj vsak avto. Pa še zabavno je bilo.

Vse kajpada ni popolno. Manjka način vožnje z enim pedalom in več stopenj rekuperacije energije. Ideja, da je dovolj način B, za katerega si upam dati roko v ogenj, da marsikdo nanj pozabi ali ga celo ignorira, danes ni več primerna. In na koncu najlepše: ob osmih zjutraj sedeš v ogret avtomobil s suhimi stekli, pa čeprav je ponoči snežilo. Neprecenljivo.

HVALIMO:

• Lepši navzven in navznoter
• Dovolj prostora v potniški kabini in prtljažniku
• Prijetne vozne lastnosti
• Položna krivulja polnjenja

GRAJAMO:

• Ni načina vožnje z enim pedalom
• Poraba je za moj okus previsoka
• Nejasnost glede načrtovalca polnjenj
• Cena!