KRATKI TEST Peugeot 308 1.2 Puretech: Zaljubili se boste najmanj v njegov volan

Nekoč so veljali za prvo izbiro družin z omejenimi proračuni, danes jih počasi izrivajo križanci. A to ne pomeni, da kombilimuzina srednjega razreda Peugeot 308 ni zanimiv avtomobil.

Pravzaprav je ravno nasprotno. Izstopa tako v obliki, kot z večino barv, v katerih sem ga videl in prav poživljajoče je, ko imaš možnost preizkusiti avtomobil, ki ni v eni od dolgočasnih največkrat izbranih. Saj veste, variacijah na belo, črno in sivo oziroma srebrna. Ker gre za golfov razred, avtomobil ni pretirano prostoren, a odkrito rečeno, prostor zadošča za dokaj udobno vožnjo do štirih oseb z ne pretirano veliko prtljage. A najbolj primeren je za mlade brez družine ali morda starejše pare, ki redno prakticirajo izlete v bližnji in daljni okolici. Voziti ga je bilo »fajn«, malo manj izstopati iz njega. Vsaj na začetku, dokler se nisem privadil primernega giba in z glavo nisem več udarjal ob strešni rob.

Težko bi dejal, da mi ni bil všeč

Oblikovno vsekakor izstopa, predvsem iz sprednje in bočne strani, kjer ni mogoče spregledati agresivne maske, katere videz se nadaljuje v ostrih bočnih linijah. Peugeot 308 je videti kot nizka cestna raketa, čeprav se testno vozilo ni ravno izkazalo za »modrega« dirkača. Nič zato, kajti dirkanju niti ni namenjen. Po drugi strani nudi dokaj uravnoteženo opremo, asistenčne sisteme in zaslone, kjer me je sicer zmotilo dvoje. Ponoči, na daljši vožnji, je varnostni sistem po nepotrebnem prikazal signal »pozor« in še danes se mi prav dobro ne sanja, čemu. Ker je bila noč in avtocesta, je morda pomisli, da sem utrujen, ker dolgo nisem premaknil glave. Drugi zaplet je bil zlovešč. Nenadoma sta se izklopila oba zaslona, nakar sta se po približno desetih sekundah ponovno prižgala. V tem času so drugi sistemi delovali brez težav in avtomobil se ni ustavil, samo hitrosti in drugih podatkov nisem mogel nikjer razbrati.

Voznikov zaslon je relativno čitljiv in pregleden, kljub temu da ni bilo zanimivega tridimenzionalnega prikaza, ki je na voljo v dražjih različicah. Nudi relativno veliko možnosti prilagajanja, tako da na določena mesta zlagamo pripravljene informacijske sklope. Večina njih pretirava z grafiko in animacijo na račun preglednosti informacij, zato se je pametno odločiti za najosnovnejše.

Osrednji sredinski zaslon je neobičajnega razmerja. Za moj okus je preveč podolgovat. Kar se sicer dobro obnese pri deljenem prikazu in manj, ko je ena funkcija, na primer navigacija, razpotegnjena preko celotne širine. Čisto po zadnjih smernicah je pod zaslonom relativno malo fizičnih gumbov, katerih funkcije prevzema na dotik občutljiva površina pod njim. Z njo se nisem spoprijateljil. Postavljena je pod prijetnim kotom, a se na njem občutno preveč poznajo prstni odtisi. Lepo se je videlo, kateri dve funkciji sem največkrat uporabil. Čeprav so me odtisi zmotili vedno, ko se pogledal v tisto smer, si ne predstavljam, da bi pred vsako vožnjo površino obrisal z vlažnim robčkom. Na voljo je kar nekaj možnosti prilagajanja. Med drugim zlahka ustvarite več različnih podzaslonov, a ob vsakem zagonu se bo vedno pojavil prvi in ne na primer tisti, ki ste ga imeli zadnjega prikazanega. Kar bi pričakovali. Digitalizacija 308-tice je torej dokaj obširna, kar žal pomeni, da je treba za prilagajanje na primer klimatske naprave najprej poiskati krmilnike v meniju. Dejal bom, kot rečem vedno v takšnih primerih. Vrnite nam tipke in gumbe.

Volan je res zakon

Poleg zunanjosti me je pozitivno presenetila tudi notranjost. Ključni deli so mehki na otip, podrobnosti so večinoma dobro izvedene, od nikoder se ne širijo škripajoči zvoki, medtem ko oblika stikal, barvni šivi in ambientalna osvetlitev doda nekaj šarma. Potnikom na zadnji klopi je na voljo dovolj prostora, četudi so nekateri konkurenti v tem pogledu še radodarnejši, slabše se bodo zadaj počutili le nadstandardni velikani, ravno tako je glede na velikost vozila razmeroma prostoren prtljažnik. Nekatere bo sicer zmotilo, da po podrtju naslonov klopi pridobljen prostor ni v eni ravnini. 

Če bi moral izbrati en element, ki mi je najbolj prirasel k srcu, potem je to zagotovo volan. Ravno prav je velik in oblikovan, da nudi eno boljših ergonomij upravljanja. Kako zelo se mi je prikupil govori že to, da bi ga, če bi bilo mogoče, najraje ukradel in vgradil v svojo Kugo. Njegova prednost je, da na zaslon ne gledate skozi kot v primeru večine avtomobilov, temveč preko njega. S tem je tudi manj moten pogled na dogajanje pred vozilom in vožnja temu primerno varnejša in po počutju bolj športna.

Malo mešani občutki

Peugeot 308 ni cestni dirkalnik, a po zaslugi nizke mase je odzivnost in poskočnost avtomobila razmeroma dobra. Samodejni menjalnik se zadovoljivo obnese med umirjeno vožnjo, brez pogostega pospeševanja in zaviranja, a pri pokončnejši vožnji po ozkih in zavitih cestah navkreber, prepozno ali prekmalu prestavi v višjo ali nižjo prestavo. Takrat pride do izraza ročni način in odlično postavljeni (in oblikovani) ušesi (ročki) na obeh straneh volana.

Prilagodljivi ohranjevalnik hitrosti omogoča, da s preprostim pritiskom na tipko prilagodimo hitrost omejitvam. Dobrodošlo pomagalo, ko se navadite, da preteče nekaj trenutkov, od »znaka«, pa do prikaza možnosti na zaslonu. Prilagajanje vožnje hitrosti vozila pred nami je povprečno, ni zaznati ne pretiranega sunkovitega zaviranja ali pospeševanja, ko se pot pred nami sprosti. Glede delovanja prilagodljivega ohranjevalnika hitrosti se že kar nekaj časa sprašujem, kako razen vpliva na varnostno razdaljo (celo najmanjša je za nekatere preveč konservativna), nimamo vpliva na druge parametre (stopnja zaviranja in pospeševanja). Kaj šele, da bi se avtomobil učil sloga vožnje in le tej prilagodil delovanje samodejnih sistemov. Dobro deluje še funkcija ohranjanja voznega pasu, kjer se mi je le enkrat pripetilo, desno na tleh je bila debela prekinjena oznaka, da je avtomobil gladko krenil zapeljat preko.

Nizka lega in dokaj trdo nastavljeno podvozje dobro vpliva na krmiljenje in ohranjanje smeri. Enkrat na mokrem cestišču in ob ostri vožnji skozi ovinek se mi je za trenutek zazdelo, da »želi« zdrsniti ven, a se seveda to ni zgodilo. Bil je občutek, majhna izguba oprijema in nič drugega. Slaba plat podvozja pa je ta, da se praktično čudijo luknje, cestne ovire ali tračnice, na specifičnem delu telesa. Izkušnja vožnje po luknjastem makadamu zato ni najboljša.

Za konec nekaj besed o porabi. 7,7 litra ob kombinacije mestne in izven mestne vožnje, večinoma umirjene in le občasno s težjo nogo na stopalki za plin, je tudi za bencinski pogon za moj okus preveč. Dejanska poraba se verjetno giblje okoli sedmih litrov, a to je še vedno nekoliko nad uradnimi podatki.

HVALIMO:

• Zanimiv, izstopajoč dizajn in lepe barve
• Ergonomija sedežev in prostornost
• Razmeroma dobra vozna dinamika
• V slovenščino preveden infozabavni sistem

GRAJAMO:

• Vidnost prstnih odtisov na površini, občutljivi na dotik
• Ni fizičnih gumbov za upravljanje klimatske naprave
• Dejanska poraba goriva