KRATKI TEST Opel Mokka 1.2 Ultimate: V pričakovanju prenove

Mali SUV znamke Opel, ki si seveda marsikaj deli z drugimi modeli iz koncerna Stellantis, a zagotovo ne samosvojega karakterja, me je v drugo (oz. tretje) še bolj utrdil v prepričanju, komu bi ga lahko priporočil. Hkrati je prvič pokazal nekaj malega upehanosti, skorajšnja osvežitev bo prišla kar prav.

Mokka kot model ni bila novost, vendar je v tej generaciji nekaj povsem drugega kot v prejšnji. Po eni strani manj terensko sposobna in tudi prostorsko malo bolj omejena, nenazadnje je v dolžino izgubila skoraj 15 cm, pa tudi dokaj dolg motorni pokrov ji v tem smislu ne pomaga, toda po drugi precej bolj atraktivna in izstopajoča. To se kaže tudi med vožnjo, saj s svojim dolgim in visokim nosom vozniku ves čas daje vtis, kot da sedi v kakšnem Wranglerju. To je lahko zanimivo, a občasno tudi nadležno, saj je težko videti, kaj je pred avtom ali ob njem. Da v Mokki ni veliko prostorskega prirastka v primerjavi s Corso sem ugotavljal že v prejšnjih snidenjih z njo, in tokrat sem to opažanje znova potrdil. Še posebej prtljažnika bi glede na velikost pričakoval nekoliko več. Odlično bi bilo, če bi lahko prenova našla nekaj litrov prostornine, vendar se tega ne nadejam, saj tovrstni posegi običajno niso strukturni, temveč bolj površinski. Za dva je to sicer lahko povsem primeren avto, najsi bosta mlad par še brez naraščaja ali pa starejši, ki je otroke že pospremil v samostojno življenje. Za tiste vmes bi iskal druge možnosti, razen če se bo pretežno vozil en sam v službo. Za kar pa se mi, znova, zdi bolj ekonomična možnost Corsa ali njen »original« Peugeot 208. Pri čemer se zavedam, da višina pri marsikomu prevlada na racionalnimi razlogi.

Dokaj zanimiva in posebna je tudi Mokkina notranjost, ki pa prav tako potrebuje kakšno novo idejo in nekoliko posodobljeno tehnologijo. Oba zaslona sta še najbolj očitno že nekoliko v letih. Svoje delo sicer opravljata, vendar denimo Astra kaže, da sta lahko bolj sodobna in nudita bolj priročno upravljanje, čeprav tudi tam menijska struktura še vedno ni idealna. Sploh voznikov zaslon je v Mokki dokaj omejen, informacijsko in tudi grafično, tu je potreben korak naprej, v nasprotnem primeru je povsem vseeno, če namestijo nazaj klasične merilnike in med njimi mali potovalni računalnik. Tudi hitrejše polnjenje telefonov bi si želel, s kablom in brezžično (slednje sicer je prisotno, vendar ne daje od sebe 15 W). Všeč mi je ohranjanje fizičnih gumbov za nastavljanje temperature, bi pa rad nekoliko bolj odločno klimatsko napravo, v ne ravno najhujši vročini je imela rahle težave z zadostnim ohlajanjem kabine.

Prejšnjič sem testiral električno Mokko, tokrat je bila znova na vrsti bencinska, ki bo še nekaj časa dosegala (precej) večje prodajne številke. Motor je znan, čisto spodoben za tako vozilo, pa vendar smo se ga že malce naveličali in nazadnje v (nižjem) Peugeotu 308 je naredil še nekoliko boljši vtis. Morda bo novi blagi hibrid vnesel nekaj poživitve, a nanj bo treba še nekaj mesecev počakati. Težko rečem, da sem bil s tem avtom počasen, še posebej v športnem načinu, povsem v redu se spopada tudi s štirimi potniki in kakšno kramo v prtljažniku, da se prehitevati, toda pogrešal sem še malce več poskočnosti, sploh na zavitih lokalnih cestah. Tudi poraba nad sedmimi litri na sto km ni bila najbolj ugodna. S tega vidika razumem odločitev za osem stopenj v menjalniku, toda glede na prostornino in moč motorja bi jih bilo šest dovolj, razporeditev za moj okus ustreznejša in vožnja bolj zvezna, kajti zdaj prestavlja prepogosto. Teh težav seveda električna nima, ima pa drugo, nekoliko premajhno baterijo ob ne ravno idealni aerodinamiki. Tudi pri tem bo nova različica z večjo kapaciteto in novim, menda učinkovitejšim pogonskim sklopom, nedvomno pomagala. Vprašanje je le, koliko bo dražja.

Pri podvozju in voznih lastnostih se, podobno kot pri prostoru, odpira vprašanje, kaj sploh je Mokka in komu je namenjena. Raje ima lagodno križarjenje kot kakšno športno priganjanje, lahko se pelje po kakšnem kamenju in čez nižji robnik, toda zares terensko vozilo ni (več). Podvozje je lepo uglašeno, toda priganjanje bo vzbudilo tudi nagibanje. Odgovor je seveda na dlani, gre za vozilo, namenjeno lažjemu vstopanju, bolj »varnemu« občutku med vožnjo, glede vidljivosti sicer visok motorni pokrov vsaj delno izniči dobrobit višje pozicije, in vsaj delno tudi postavljanju. Taka vozila so pač moderna, četudi, kot rečeno, veliko koristi od dodatne pločevine v primerjavi s Corso v resnici ni. Vsaj ne zame, zagotovo (marsi)kdo na to gleda drugače. Navsezadnje to potrjujejo prodajne številke.

Asistenčni sistemi počnejo tisto, kar sem od njih pričakoval, in lepo olajšajo vožnjo. Zanimivo je, da ima vsaka od znamk iz koncerna aktivni ohranjevalnik hitrosti prilagojen malce po svoje, kar se odraža v tem, kako hitro ali pozno zavira in kako potem pospešuje. Oplov je v tem dokaj nevtralen, lahko bi ponujal še nekoliko bolj športno nastavitev, vendar je jasno, da avto ni namenjen taki vožnji. Držanje med črtami so pri tej znamki skozi leta tudi lepo uglasili in zdaj dejansko pomaga, medtem ko je nekoč pogosto nerviralo.

Mokka je prijeten avto dobrega, ali, če rečem drugače, izstopajočega videza, škoda le, da se edinstvene lastnosti ne raztezajo še v kakšno drugo področje. V vsakem primeru bi z njo počakal na prenovo. Če bi razmišljal o novi, seveda.

HVALIMO:  

• Še vedno vizualno izstopa
• Prijetna za vsakdanje križarjenje
• Dobro uglašeno podvozje
• Nič nujnega ji ne manjka

GRAJAMO:

• Motor manjka kakšen kilovat
• Bolj smiseln bi bil menjalnik z manj prestavami
• Tehnologiji se že pozna starost
• Cena testirane ni ravno nizka