KRATKI TEST Opel Corsa GS: kaj bi dal, da bi jo imel v mladosti!

Bi bili radi »sigma«, a starši nimajo dovolj pod palcem, da bi vam podarili »porša« ali druge »hude mašine?«

Živo si predstavljam, kako bi se počutil, če bi se pred dobrimi tridesetimi leti pred ljubljansko diskoteko Turist pripeljal s tako vizualno nabrito Corso, namesto z Jugom sivo olivne barve. Kajpada je to nemogoče, a s tem zelo dobro opišem, komu je avtomobil namenjen – mladim, z rahlim poudarkom na dekleta, ki želijo sedeti za volanom nečesa, kar izžareva njihovo mladostniško energijo. Ne trdim, da je odlična, trdim pa, da hudo dobro izgleda! Natanko za to gre in ne za mestni dirkalnik, na kar subtilno napeljuje oznaka GS (tokrat brez črke »i«).

Ostre linije so trenutno moderne in če katera, so ravno Oplova vozila sinonim zanje. Vozilo deluje večje, kot je v resnici, s čimer se bodo gotovo strinjali potniki, ki sem jih tlačil na zadnjo klop. Res škoda, da je bila Corsa bela. Čeprav v tem primeru izstopa črna streha, bi še bolj, če bi bila osnovna barva kakšna druga (rdeče se zagotovo nihče ne bi branil). Celovit videz zaokrožujejo črno-srebrna platišča z nizkoprofilnimi pnevmatikami. Všečno, a manj praktično, saj so črni deli lahko občutljivi na bližnja srečanja z ostrimi robniki. Vendar so ravno pravšnja, ker ona ne bi izgledala niti približno tako »fajn«, če bi jo obuli v karkoli drugega.

Športnemu duhu, ki je opazen še znotraj, je prilagojeno praktično vse – od spodaj odrezanega volana do športnih sedežev spredaj z dodatkom usnja. Sedeža sta dovolj udobna in nudita ravno prav opore med dinamičnim sekanjem ovinkov, česar ne morem reči za zadnje, kjer je prostora za kolena iz razumljivega razloga manj. Enako velja za prtljažni prostor, kar boste občutili na lastni koži, ko se vas bo več s tipičnim mestnim avtomobilom odpravilo na dopust. Ne vem, kdo je zaslužen za to, a naj bo hvaljen tisti, ki je poskrbel, da so obdržali fizične gumbe za prilagajanje klimatske naprave. Nekoliko manj me je navdušila črna bleščeča površina dela sredinske konzole z »ščegetavčkom« samodejnega menjalnika. Odlično se sklada z oblikovanjem, a kaj, ko se na njej tako zelo poznajo prstni odtisi, ki se jim zaradi menjalnika ni moč izogniti, da kmalu postane neugledna.

Nizka lega in trdo podvozje sta hkrati prekletstvo in blagoslov. Prekletstvo zato, ker na zadnji plati čutiš vsako neravnino, da o vožnji prek ležečih policajev niti ne govorim. A hkrati je ravno to razlog, da se Corsa drži ceste kot vlak tračnic, kar zaradi kombinacije nizke teže in moči motorja omogoča manjše vragolije, še posebej hitrejšo (in zabavnejšo) vožnjo skozi ovinke. Bencinski motor je podprt z manjšim elektromotorjem, ki mu energijo zagotavlja 48-voltna tekočinsko hlajena litij-ionska baterija, ki celo omogoča krajšo izključno električno vožnjo. Ta je pospremljena z milim zvokom, ki nekatere spominja na »nežno« tuljenje. Čeprav se na zadku bohoti napis »hybrid«, ta ni pravi hibrid, temveč blagi, ki poleg omenjene krajše vožnje povrne nekaj energije pri zaviranju in tako zmanjša porabo za kakšen deciliter ali dva.

Medtem ko me videz in pogon nista pustila ravnodušnega, so me zmotili vozni pomočniki oziroma, natančneje, način njihovega delovanja. Najprej me je zmotil sistem opozarjanja na prekoračitev hitrosti, saj kamera zazna celo znake za omejitve v sosednji ulici, pravokotno na tisto, po kateri voziš. Seveda tudi Corsa ne razume slovenskih posebnosti, zato opozarja na prekoračitev, ki že dolgo ne velja več. Testno vozilo je bilo opremljeno s celim »kupčkom« pomočnikov, vendar je zanimivo, da je opozorilnik mrtvega kota prisoten samo v levem vzvratnem ogledalu, medtem ko ohranjevalnik hitrosti ni bil aktiven, temveč običajen, ki le opozori, kadar se preveč približaš vozilu pred sabo. Navdušila me ni še zadnja kamera, kajti ponoči v dežju sem se mučil dojeti, ali sem še vedno na cestišču ali na bližnji trati.

Corsa ni družinski avtomobil in v tej izvedbi je kristalno jasno, komu je namenjena. Mladim po starosti, manj srcu, ki želijo pustiti vtis, kjerkoli se pojavijo. Toda ti se jo bodo težko kupili sami, saj cena ni ravno med nižjimi.

HVALIMO:

• »Hud« in opazen videz
• Poskočen pogon
• Dobro se »drži« ceste
• Razmeroma dober samodejni menjalnik
• Samo trije vozni načini (eko, normalni in športni)

GRAJAMO:

• V običajnem voznem načinu zaradi menjalnika lahko zamudite pravi trenutek
• Pretrdo podvozje (zadnja plat zna trpeti)
• Čudni zvoki, ko Corso poganja hibridni sklop
• Slabša odzivnost infozabavne sistema