KRATKI TEST Opel Astra GSe PHEV: Zlatko in Mini-jaz!

Nabrita Astra sodi med tista vozila, ki pritegnejo po videzu in voznih lastnostih, ter lahko zanje obenem rečem, da so našla svoj »mojo«.

Najlepši je obsijan s svetlobo zahajajočega sonca, ki siceršnja gorčična barva zažari zlato. Takrat me je prešinilo, da sodi v serijo briljantnih komedij o tajnem agentu Austini Powersu. Ni si težko predstavljati Mika Myersa v oblačilih iz sedemdesetih za volanom in Mini-jaza na zadnjih sedežih. Zdaj že malce pretiravam. Tako malo prostora v Astri ni, čeprav o kakšni pretirani obilnosti ravno tako ne morem govoriti. Toda ko jo postaviš v kontekst, modro ugotoviš, da je prostora za silo dovolj. Primerjava s tajnim agentom zato ni naključna. Daleč od tega. Želel sem poudariti, da ni družinski, temveč avtomobil za zabavo in lovljenje občudujočih pogledov mimoidočih. V tem kontekstu se vsaj v tej barvi res odlično obnese.

Razmeroma ravne linije in za moj okus dokaj minimalistično oblikovanje, ti je ali ti ni všeč. Nekatere bo oblikovalski pristop celo spominjal na vozila iz časov, ko obline niso bile najbolj priljubljene. Pri tej izvedenki se dobro obnesejo nizka platišča, saj dodajo strupen videz. Nič ne de, da je zaradi tega težje vstajati. Se navadiš. Prostora sicer ni za odmet, a vozniku in sopotniku pravzaprav nič ne manjka. Zadaj se bodo utesnjeno počutili največji, a še najmanj prostora je v prtljažniku. Dva večja kovčka boš spravil, morda še kaj manjšega, a to je v bistvu vse. Jasno je, komu je avtomobil namenjen. Parom, bodisi mlajšim, ki imajo že dovolj pod palcem, ali starejšim, ki si poleg udobja, želijo še nekaj vozne dinamike in ponovno doživeti občutek mladostne razposajenosti.

V tej Astri zna biti krpa nujen dodatek v sovoznikovem predalu. Črna plastika spredaj in na sredinski konzoli visokega sijaja je videti hudo dobro, a se na njem rado lepijo prstni odtisi. Prej ali slej te bodo začeli motiti. Črna se lepo poda zlati, torej bo treba za lepoto in »popolnost« v skoraj vseh podrobnostih, malce potrpeti. Podobno mi pade na misel glede obeh zaslonov. Malo sem se na konfiguracijo z ozkim osrednjim zaslonom že privadil. Nikakor pa ne na relativno malo možnosti prilagajanja in na ponastavitev na prvi meni ob vsakem zagonu avtomobila. A ni nekako logično, da če imaš en pogled med vožnjo, ga želiš imeti tudi po krajšem postanku. Da ne bom samo kritiziral. Kot vedno pravim, se po krajšem času navadiš na vse posebnosti, ki jih vozilo nudi. Takisto me moti in tega nikakor ne morem in ne bom pozabil, da se ob ponastavitvi izklopi način vožnje z enim pedalom s spreminjanjem energije zaviranja v električno energijo. Še to. Zakaj ni možnosti, da bi stopnjo povrnitve energije (stopnjo zaviranja) lahko prilagodil svojim željam in načinu vožnje.

Bencinski agregat sam po sebi zadošča za umirjeno vožnjo, vendar Astri zobe izostri elektromotor, z dovolj moči, da je razlika očitna. Glede priključno hibridnega pogona imam mnenje, ki ni vedno pozitivno. V teoriji nudi najboljše iz obeh svetov. Gladko vožnjo in poskočnost električnega pogona ob neoviranem križarjenju pod svobodnim soncem. Praksa je žal drugačna. Skrbeti moraš, da je baterija ustrezno polna. Uradno zadošča za okoli 60 kilometrov, a je realnejših je 30 km (poleti). To ni dovolj za dnevne vožnje niti v mestu, kot je Ljubljana. Ne vem, zakaj niso omogočili 11-kilovatnega polnjenja. Ni treba, da bi bilo več, saj bi že to naredilo razliko. Pol ure, ko si v trgovini, in spet bi lahko uporabil samo električni pogon za vrnitev domov. Tako dobiš kvečjemu par kilometrov. Zato pa hibrid v Astri lepo poskrbi, da je poraba tekočega goriva čim manjša, a kljub temu mi ga ni uspelo prepričati, da bi v Zagrebu vozila na elektriko, nato na avtocesti z njo varčevala, da baterija v Ljubljeni ne bi bila prazna. Verjetno veš, kam ciljam.

Zdaj pa k vožnji, ki zna biti silno zabavna. Še bolj močno, še bolj noro, še bolj na poskok. O tem sem razmišljal. Trije vozni načini. Logični in razumljivi. Električni, hibridni in najbolj na poskok, športni. Razlike so, o tem ni dvoma, toda večinoma v tem, za kaj in kako porabiš energijo v baterijah. Vedno jo je nekaj, celo takrat, ko kaže domet nič, saj jo Astra potrebuje, da zagotovi obljubljeno moč in takojšno odzivnost na pritisk stopalke na plin. Obenem nizka lega, podvozje, to zna biti na trenutke trdo, in primerne pnevmatike poskrbijo, da je vožnje skozi ovinke kot po tračnicah. Ker ni visoka, se takrat čisto nič ne nagiba, medtem ko dobri sedeži z bočno oporo poskrbijo, da tele ne pleše po sedalu. Če želiš, potem skoči, da je veselje, a takrat motor ne tulu kot podivjana zverina. Sem že sedel v podobno velikem vozilu, ki obljublja podobne vozne občutke, le skočil ni, zgolj tulil.

Vožnja ni vedno samo užitek, večino časa zgolj premikanje od izhodišča do zaključka poti. Dobrodošli so vsi pomočniki, še posebej ko voziš po avtocesti prilagodljivi ohranjevalnik hitrosti. Kar se tiče zaviranja in pospeševanja se obnese razmeroma dobre, me pa je zmotilo, da je sprednja kamera občasno izgubila sledenje oznakam voznega pasu. Običajno se pripomoček bolje obnese. Nič hudega, kajti v nekem drugem trenutku me je rešilo zaviranje v sili. Gneče na slovenskih cestah niso vedno logične, še manj razumljive. Voziš ob primerni varnosti razdalji po omenitvah, nakar si prisiljen že v naslednjem do konca pogoditi zavoro. Kot strela iz jasnega, je izza ovinka kolona, ki jo večina voznikov zazna pozno. To se je pripetilo. Najprej sem se spraševal, zakaj je vse rdeče in zakaj na zaslonu utripa opozorilo, nakar sem bil pomočniku nadvse hvaležen.

HVALIMO:

• Atraktiven videz
• Dinamične vozne lastnosti
• Poraba (ob rednem polnjenju baterije)

GRAJAMO:

• Majhen prtljažni prostor
• Samodejni menjalnik ne prestavi vedno, ko želiš
• Infozabavni sistem