KRATKI TEST MG ZS: Starejša, preizkušena tehnologija

Kadar preizkušamo avtomobile kitajskih znamk, me marsikdo zvedavo sprašuje, kakšni so. Običajno ji pripovedujem o mešanih občutkih in o večjih ali drobnih, večinoma pozitivnih presenečenjih (a tudi kakšnem negativnem). Če pa bi iskal preprost, malo posplošen opis modela ZS, bi ga lahko postavil ob bok Dacii Duster kot nekoliko manj robustno, a zato bolj udobno in nobel ustreznico.

Znamka MG, ena od mnogih iz koncerna SAIC, ima nekoliko dvojno strategijo. Ali pa njen uvoznik z našo regijo, ki ve, da se tu poglavitne prodajne številke še vedno ustvarjajo z bencinskimi avtomobili, zato kot glavnega aduta v ponudbi ohranja že nekoliko ostareli mali SUV z imenom ZS. Ta kupce nagovarja predvsem z vrednostjo za ceno, ki mu je ne morem oporekati, toda že primerjava z električnim MG4 pokaže, da gre za precej starejšo zasnovo in tehnologijo. Ta sicer deluje in se zdi zanesljiva, ni pa v nobenem pogledu vpadljiva. Kot ni niti dizajn, ki sicer nikogar ne bo razburil, a tudi težko navdušil. Pred popolno generičnostjo ga rešujejo zgolj obilica takih in drugačnih linij, ki so mu jih namenili za razbijanje monotonosti. Vendar se največja razlika v primerjavi z novejšimi MG-ji skriva v pogonu, ne samo zato, ker gre za različno vrsto, temveč zaradi kakovosti in prefinjenosti. Če je pri MG4 ravno to najmočnejša točka, je tu najšibkejša. Z boljšo kombinacijo motorja in menjalnika bi bila celota povsem solidna, četudi ne zelo moderna.

Vzporednica z Dusterjem se poraja že iz velikosti (4,32m dolžine) in podobne notranje prostornosti (tudi v prtljažniku), saj je prostora zlahka dovolj za družinsko uporabo, nato pa še iz nekaterih drugih lastnosti. Oba avta se zanašata na nekoliko starejšo, vendar preverjeno tehnologijo, pri čemer se zdi ZS-jeva celo nekoliko naprednejša. Glavne funkcionalnosti, kot je povezovanje telefona po bluetoothu, delujejo brezhibno, prav tako sistem Android Auto, toda grafika na zaslonu je arhaična, navigacija v zasnovi stara najmanj deset let. MG sicer že premore novejši sistem z več možnostmi, vendar še ne povsem izpiljen. Pri obeh pa je nabor fizičnih tipk omejen in je treba kar pogosto »šariti« po zaslonu. Najbolj hecno je nastavljanje temperature oz. klimatizacije z drsnikom, ki se spreminja iz modre v rdečo. Kot že pri MG4 tudi tu klimatska naprava deluje nenavadno, večinoma poskuša ustvarjati tak hlad kot hotelirji v Las Vegasu, potem pa nekje kar naenkrat preklopi na gretje. Poleg tega, da ima ročno klimatsko napravo, avto nikjer ne prikazuje informacije o zunanji temperaturi. Tudi brezžičnega polnjenja telefona ni, predal zanj pa je premajhen. Digitalni radio (DAB+) sicer deluje, vendar je bil to prvi avto doslej, ki je signal izgubil tudi v podvozu, ne zgolj v predoru.  

Če gremo nazaj na našo primerjavo, je tudi postavitev osrednjega zaslona podobna, sicer lepo integrirana v armaturno ploščo, vendar posledično nizka, kar predpostavlja večje odmikanje pogleda od dogajanja na cesti kot pri »tablicah« na vrhu armature. Oba avtomobila sta postavljena na dokaj velika kolesa, kar jima omogoča lepo premagovanje nepravilnosti na cestah, morda je tu celo eden večjih adutov ZS-ja. Seveda slednji ni pravi terenec, za razliko od »Romuna,« zaradi česar ima bolj običajno, neposredno vodljivost, brez vrtenja volana v prazno, in materiali so na višjem nivoju ter hrup od zunaj bolje zadušen.

Za daleč največjo hibo tega avta se je izkazal pogonski sklop. Motor bi bil verjetno sam po sebi čisto v redu, toda ročni šeststopenjski menjalnik nudi taka razmerja, da je izredno težko voziti brez nepotrebnega »dretja« motorja, obenem pa tudi ne omogoča kakšne živahnosti. Prva prestava je prekratka in treba je ujeti pravilno doziranje sklopke, da motor ne uide v visokoobratno tuljenje. Prva pravilno izračunana prestava je tretja, potem pa je četrta taka, da avto iz naselja ven v njej pospešuje v slogu kakšnega delovnega stroja. Energičnosti prisilno polnjenih trivaljnih motorjev, ki smo je vajeni pri drugih znamkah, tu ni na spregled. Avtocestna vožnja je sicer dokaj prijetna, a tudi brez kakšne živahnosti. Podobno velja skozi ovinke, saj je nagibanja nekoliko preveč. Tudi poraba je glede na prostornino in lenobnost motorja z več kot sedmimi litri na 100 km izrazito previsoka.

Regulator hitrosti je klasičen, ne prilagodljivi, kar mogoče niti ni slabo, saj počne točno to, kar voznik od njega pričakuje. Dolgo pa že nisem vozil avtomobila s tako skopim naborom vozniških pomočnikov, tudi samodejnega zaviranja v sili katalog proizvajalca ne omenja. Prisotno je sicer opozarjanje na vozila v mrtvem kotu, pa tudi kamera za vzvratno parkiranje. Zato pa se je jim zdelo fino vgraditi panoramsko streho.

MG ZS z opremo Luxury v nekaterih pogledih, denimo z materiali v notranjosti in dokaj prepričljivo vožnjo po slabih slovenskih cestah naredi dober vtis. Toda drugje se odreže slabše, posebej pri pogonskem sklopu in pomanjkljivi ponudbi asistenčnih sistemov, pa tudi z zastarelim infozabavnim (kar sicer delno rešujeta Android Auto in Carplay). 20.900 evrov se glede na velikost avta in opremo niti ne sliši zelo veliko, toda mnogi drugi, četudi dražji, so bolj prijetni za vožnjo, nudijo sodobnejšo tehnologijo in več varnostne opreme.

HVALIMO:

• Lepo uglašeno podvozje
• Nobel materiali notranjosti (glede na cenovni razred)
• Zanesljiva infozabavna tehnologija (starejšega datuma)
• Razumna cena

GRAJAMO:

• Lenoben motor in čudno izračunan ročni menjalnik
• Malo asistenčne opreme
• Nastavljanje in delovanje klimatske naprave
• Ni prikaza zunanje temperature