KRATKI TEST Lenovo Legion Pro 7: Ena najhujših zverin doslej

To je prenosnik z najvišjimi zmogljivostnimi rezultati na naših testiranjih. Še posebej v grafičnem delu, a tudi glavni procesor blesti. Vse to pa gre, kako bi drugače, na račun glasnega ventilatorja, če želimo računalnik v polnosti izkoristiti.

Proizvajalci že leta modele, kot je Legion Pro 7, označujejo za prenosnike, ki nadomeščajo namizne računalnike. Z vidika tega, kar dotični ponuja, od zmogljivosti, prek dobre tipkovnice, širokega nabora priključkov, do odličnega in velikega zaslona bi se s tako klasifikacijo lahko strinjal. Bolj me muči drugo vprašanje. Zakaj, pravzaprav? Reč je absolutno pretežka (in blizu prevelike), da bi jo vlačil kam s seboj, še posebej z več kot polkilogramskim 330-vatnim napajalnikom. Tudi cenovno gledano lahko za tak denar sestavim najmanj primerljiv namiznik in mu dodam ustrezno kakovosten in hiter monitor. Če že iščem potencialne utemeljitve za prenosnik, potem morda zato, da se lahko prestavljam po hiši, da grem nekajkrat na leto z njim nekam igrat, na turnir ali kaj takega, kaj pa vem. Morda pa zgolj ne bi hotel vsega dodatnega kablovja. Vsekakor pa se da na tej napravi početi skorajda vse, kajti moči in še marsičesa drugega ima v izobilju.

Velika pridobitev, dobesedno in tudi v prenesem pomenu, je 16-palčni zaslon z razmerjem 16:10. V primerjavi s prej standardnimi 15,6-palčnimi nudi bistveno več površine za vsebino in ločljivost 2560 x 1600 je ravno še dovolj velika, da je to »platno« dobro izkoriščeno. Kajti nič ne pomaga večji zaslon, če je njegova ločljivost enaka kot pri manjšem (npr. polna visoka). Osveževanje gre kar do 240 Hz, s čimer bodo najbrž zadovoljni tudi najbolj zahtevni igričarji, vprašanje pa je seveda, če bodo to lahko tudi izkoristili. V nekaterih igrah se da, v drugih (npr. Forzi Motorosport) pa je pri najvišjih podrobnostih zgornja meja nekaj čez sto sličic na sekundo. Barvni obseg in pravilnost nista vrhunska, a dovolj dobra tudi za kakšno resnejše grafično in video montersko delo. Za kaj takega je grafičnih zmogljivosti prav tako dovolj. Profesionalci bi si vseeno želeli vsaj tehnologije mini LED, sploh pri tej ceni.

Izvrsten je sicer tudi glavni procesor z osmimi zmogljivimi in šestnajstimi energijsko učinkovitimi jedri. Razlika v primerjavi s tistim z Asusovem ROG Strix G16 s konfiguracijo jeder 6+12 morda ni tako velika, kot bi pričakovali, toda približno 16 odstotkov boljši rezultat v večjedrnem testu vseeno ni zanemarljiv. Opazno pa je, da med delovanjem z baterijo Legion daje prioriteto grafični kartici, medtem kot Strix dovoli bolj zadihati procesorju. Z baterije sicer prav dolgo ne boste igrali, kako uro in pol do dve, pri »delovni« uporabi pa je lahko avtonomije tja do štiri ure. Zmogljivosti so, kot vedno, odvisne od nastavitve hladilnega sistema. »Uravnoteženi« način (Balanced) resda kar opazno zniža zmogljivosti, tja do 20 odstotkov v primerjavi z »zmogljivostnim« načinom (Performance), vendar nudi dober kompromis med hitrostjo in glasnostjo delovanja, tudi segrevanja ni veliko. V tem načinu je namreč ventilator sicer dobro slišen, vendar ne preveč moteč, medtem ko je pri najvišjem načinu piš podoben, kot če bi od blizu poslušali reaktivno letalo. V kolikor ga ne bi bilo, bi temperature procesorja in grafičnega čipa poletele čez sto stopinj Celzija in vsega bi bilo hitro konec. V »tihem« načinu (Silent) prenosnik povsem omeji zmogljivosti, zato je ta namenjen bolj pisarniškemu delu. Res pa se ventilatorja skoraj ne sliši ali pa se ta dejansko ne vrti.

Igričarski prenosniki Lenovo že leta ne spreminjajo bistveno dizajna. Slednji je podrejen funkcionalnosti, ne kakšni ekstravaganci. Ohišje je malo kovinsko in malo plastično in deluje dovolj robustno. Kot rečeno, ne pričakujem, da bo kdo to zadevo pogosto prenašal sem ter tja, za domačo mizo bi bilo dovolj dobra tudi manj trdna zasnova. Tečaji »pokrova« so tiste vrste, ki so malo odmaknjeni od zadnje stranice spodnjega dela, kjer je sicer večina priključkov. Tudi zato tam odprt zaslon ne more biti v napoto. Ob strani je desni zgolj en USB-A ob stikalu za izklop kamere in izhodu za slušalke, na drugi strani pa sta še en USB-A in tudi USB-C (Thunderbolt 4). Kdor išče HDMI ali omrežni priključek, ju bo našel zadaj. Igričarsko poreklo na pogled izdajajo zgolj obrobe okrog priključkov in večbarvna osvetlitev, tako na tipkovnici kot v pasu na sprednjem spodnjem delu, kar pa se da oboje izključiti oz. pri tipkovnici uporabiti diskretno standardno (belo) osvetlitev. Same tipke so sicer prijetne, česar smo pri Lenovu vajeni. Sledilna ploščica bi bila lahko večja in tudi bolj natančna, toda tako za igranje kot za resno delo se bodo vsi uporabniki zanašali na miško, zato je ploščica dokaj irelevantna. Boljša bi bila lahko tudi kamera, saj je v njeni sliki precej šuma, če svetloba ni res dobra. Zvočniki so dokaj konkretni, bi si pa želel nekaj več basov. Po drugi strani so slušalke obvezne za igranje v načinu, ki iz prenosnika iztisne največ.  

Testni primerek je imel zapolnjeni obe mesti za diska vrste m.2, kasneje lahko terabajtni ploščici zamenjaš, če te je volja. Prav tako je mogoče nadgraditi delovni pomnilnik in kartico za brezžična omrežja.

HVALIMO:

• Zelo dobre zmogljivosti
• Kakovosten zaslon (za igranje)
• Veliko priključkov
• Robustno ohišje

GRAJAMO:

• Zelo glasen ventilator pri najvišjih zmogljivostih
• Dokaj kratko trajanje baterije
• Recikliranje enega in istega izgleda iz leta v leto