KRATKI TEST Kia XCeed 1.5 T-GDI: Trdno v zlati sredini

Znamka Kia ima v kategoriji »vmesnih« križancev precejšnjo inflacijo modelov in izvedb. V njej najdemo tudi vozilo z imenom XCeed in 1,5-litrskim štirivaljnim turbo bencinskim motorjem ter sedem stopenjskim samodejnim menjalnikom. Morda je celo ena od bolj smiselnih možnosti v tej nabuhli ponudbi, vendar zagotovo ne s precenjeno opremo GT-Line.

XCeed naj bi bila nekoliko večja, višja, prostornejša izpeljanka kombilimuzinskega Ceeda, vendar z zadkom, ki ga ne postavlja med klasične SUV-je, kakršen je v Kiini paleti nenazadnje malce večji (in kar občutno bolj prostoren ter vsestransko uporaben) Sportage. Pa tudi podobno velik Niro, ki sicer prav tako poskuša iskati svoje, edinstvene linije, a nikakor kupejevskih, kamor so se pri risanju nagibali oblikovalci XCeeda. Čemu dva skoraj enako velika avta, mi sicer ni povsem jasno. Bilo bi, v kolikor bi res obstajala jasna ločnica pri pogonskih sklopih. Niro je namreč zazrt v prihodnost kot hibrid, priključni hibrid in povsem električno vozilo, medtem ko XCeed pretežno nagovarja ljubitelje »klasike« z bencinskima in tudi dizelskim motorjem, vendar so ga tudi že prilagodili v priključnega hibrida, čeprav te različice vsaj v Sloveniji ta čas ne prodajajo. Zato nekaj razmejitve med obema modeloma vendarle je.

Razlika je opazna ne samo v zunanji oblikovalski govorici, XCeed predstavlja še staro, izpred Kiine »električne« dobe, temveč tudi v notranjem dizajnu in ureditvi. Ni še zaslonov pod enotnim steklom in ostajajo klasična stikala za ključne funkcije, kar po eni strani deluje manj moderno, a je po drugi bolj priročno. Pričakujem prehod na »novo« in »boljše« v prihodnji generaciji, če jo bo XCeed doživel. Samo počutje v kabini, sem štejem tudi nekoliko ozke sedeže, je prijetno in kakšnih večjih pripomb nimam, hkrati pa tudi ne najdem pretirane hvale. Ta avto sodi v kategorijo, ki jih zlahka damo oznako zlata sredina, lahko pa tudi siva miš. Nič omembe vrednega ni narobe z njim, vendar tudi z ničemer ne vzbuja čustev. Še posebej me ne navdušuje povsem siva in monotona notranjost.

Infozabavni sistem je prav tako še nekoliko starejši, kot jih najdemo v najnovejših modelih, a nič hudega, ker nudi vse potrebno in še precej več. Ima tudi možnost razdeljenega pogleda, pri čemer je ena »aplikacija«, denimo navigacija, zaseda večji, druga pa manjši del zaslona. Le upravljanje, kako to doseči in izbirati, kaj naj bo kje, je neintuitivno. Kia tu še vztraja z različnima priključkova USB, tako da lahko vsakdo najde primeren kabel za priklop telefona in uporabo Android Auta ali Carplayja. Od asistenčnih sistemov je prilagodljivi ohranjevalnik hitrosti deloval dobro, pospeševal in zaviral je lepo, brez kakšnih sunkovitih manevrov, le občasno je zaznal kakšno oviro, ki se je v resnici že umaknila oz. je bila na drugem pasu. Držanje vozila v voznem pasu je bilo uporabno na avtocesti, na običajnih pa nadležno in sem ga izklapljal, kar je bilo na žalost tudi treba početi vedno znova.

Motor ima svojih 160 »konjev« in zaradi tega avto definitivno ni počasen, vendar tudi ni hiter, kot bi glede na podatek o moči pričakovali. Dovolj sicer, da nisem bil nikomur v napoto in lahko koga prehitel, večjih užitkov med ovinki pa ni ponujal. Tudi zaradi delovanja menjalnika, ki v voznem načinu Normal deluje zelo smiselno, predvidljivo in tekoče, prava poezija za lagodno vožnjo. Toda ravno toliko daje poudarja višjim prestavam in posledično nižjim obratom, da je pri pospeševanju treba čakati ali poseči z ročnim pretikanjem z »uhlji« za volanom. V načinu Sport vozi povsem obratno, ves čas v visokih obratih, pripravljen na akcijo, kar obenem pomeni tudi veliko nepotrebnega hrupa motorja in višjo porabo. Nazadnje sem nad tem načinom obupal in uporabljal samo Normal, ki se tako ali tako ponastavi ob vsakem zagonu. Podvozje se mi je tokrat zdelo precej lepšo uglašeno kot pri začetnem XCeedu, pred prenovo. To je že kar standardna zgodba Kiinih avtomobilov, zelo podobno je bilo pri Ceedu, Niru, tudi Sportageu. Upam, da so inženirji zdaj ujeli prave nastavitve in si jih zapisali, da bodo tudi prihodnje generacije že od začetka tako zgledne. Res pa je, da bodo te verjetno pretežno električne, in tam snovalce znova čaka nekaj dela zaradi večje mase in drugih razlik.

Namen modela XCeed naj bi bila poleg malce bolj nekonvencionalne oblike – ali so s tem uspeli in koliko je zaradi tega bolj zanimiv kot običajni Ceed, naj se odloči vsak sam – tudi večja notranja prostornost. Rekel bi, da se ta delno čuti na zadnji klopi in še najbolj v prtljažniku, ki je res večji in tudi bolj prilagodljiv. Lahko ima dvojno dno in srednje naslonjalo klopi se lahko podira posebej (razmerje 40:20:40), toda žal le pri dražjih paketih opreme, ki jih ne morem priporočati. Večino nujnega, a ne tudi večjega zaslona z navigacijo ter prostoročnega odpiranja in zagona, namreč kupec dobi že dve stopnji nižje od preizkušane opreme GT-Line, v paketu EX Way, kar pomeni približno pet tisoč evrov nižjo ceno. Po ceniku 29 tisoč evrov za gotovino in nekaj čez 31 tisoč s financiranjem. Že to ni malo, vendar glede na dobljeno še sprejemljivo. Kar je več od tega, se mi ne glede na pozitiven skupni vtis, ki ga je zapustil XCeed, zdi preveč.

HVALIMO:

• Prijetna, nezahtevna vožnja
• Lepo delovanje menjalnika v načinu Normal
• Izboljšano podvozje glede na XCeeda pred prenovo
• Spodobni asistenčni sistemi
• Za moj okus oblikovno bolj skladen kot Niro

GRAJAMO:

• 160 »konjev« je malce preplašenih
• Nervozno delovanje menjalnika v načinu Sport
• Pusta notranjost ne sledi zanimivi zunanjosti
• Čemu dva skoraj enako velika modela?