KRATKI TEST Kia Sorento: Razvajanje med vsako vožnjo

Od testnih avtomobilov, ki so se mi letos najbolj vtisnili v spomin, je prenovljeni Sorento povsem pri vrhu. Predvsem zato, ker redko kateri drug razvaja s tako kombinacijo prostornosti in lahkotnosti manevriranja, udobja ter tehnološke dovršenosti. Nad ceno se bo nedvomno kdo zmrdoval, kar pa je stalnica, in dizelski pogon ni moja najljubša možnost, toda marsikomu drugemu bo povšeči. In za zdaj druge opcije tako ali tako ni.

Če bi pojavo tega vozila poskušal opisati z eno besedo, bi rekel, da je mogočen. Njegove prezence, še posebej z zajetno masko in visokim sprednjim delom ni mogoče zgrešiti. Pokončno in v ozkem vodoravnem pasu postavljena svetila in še komaj opazne meglenke povsem spodaj so čisti minimalizem v primerjavi z vso ostalo površino na nosu. Kolesa so 20-palčna in gume široke, zadek je tudi zajeten in celota se zdi daljša, kot je v resnici (npr. za dobrih 10 cm krajša od novega Passata). Težko bi rekel, da me je avto oblikovno nagovoril, vsekakor pa je dovolj estetski, da tudi nimam kakšne pripombe. Tisti zob ob zadnjem stranskem steklu je hecen, ne ravno nujen detajl, a nekomu se je zdelo, da malo popestri celotno zadevo.

Znotraj je poudarek več kot očitno na udobju. Prostora je veliko, še posebej zadaj, kjer je mogoče premikati klop, sedeži prestižni in res prijetni, sploh ko si voznik in sovoznik prilagodita še sprednjo oporo in vklopita njihovo hlajenje. Slednje sem iskal na zaslonu, a nazadnje našel tipko s tristopenjsko nastavitvijo za hlajenje v eno in ogrevanje v drugo smer. Ugajati želi še s tehnološko založenostjo, še posebej z velikima zaslonoma pod enotnim steklom. Spodaj v konzoli sta standardna priključka USB-C in podstavek za brezžično polnjenje, tako velik, da sem enkrat že panično iskal »izgubljeni« telefon. Prostoren je tudi predal v sredinski konzoli, medtem ko imajo potniki zadaj na vratih dodatno držalo za plastenke tik pod steklom v vratih in priključke USB v naslonjalu sprednjih sedežev. Prilagajati je mogoče tudi naklon naslona klopi, škoda pa je, da se srednji del ne zloži ločeno od stranskih.

Za upravljanje klimatizacije in radia oz. večpredstavnosti so tu uporabili enak nabor tipk na dotik kot denimo v modelu Sportage. To tudi pomeni, da je treba s pritiskom na eno od njih preklapljati funkcije ostalih ter obeh vrtljivih gumbov na upravljanje temperature ali glasnosti in ostalega. Ta sistem mi ni najbolj všeč in na srečo lahko kot voznik glasnost prilagajam tudi na volanu. Prav tako nisem hudo navdušen nad načinom upravljanja infozabavnega sistema, ker se mi zdi nekoliko konfuzen oz. nelogičen, a se mu da privaditi in načeloma počne vse tisto, kar naj bi počel. Pravzaprav še več, saj lahko prikazuje določene informacije, ki jih nekateri drugi ne. Toda odločite se lahko, da preprosto poganjate Android Auto ali Carplay in se z vgrajenim sistemom sploh ne ukvarjate. Na voznikovem zaslonu pa bi se želel nekoliko več pestrosti in prilagajanja. Vendar je spredaj še odličen prosojni zaslon s prikazom vsega, kar voznik potrebuje, zato je tisti »pravi« skorajda odveč.

Tudi sama vožnja, ne samo sedenje, je prijetna, predvsem pa za voznika nepričakovano lahkotna. Predvsem tu mislim na manevriranje po ozkih ulicah in parkirnih hišah, pa na bočno parkiranje. Slednje sem opravil s tako lahkoto kot se je ne spomnim nekoč pri Twingu. Brez kakšnega elektronskega pomočnika, ki je sicer tudi na voljo. Zanimiv pa je avtocestni pomočnik, ki ne samo zelo lepo in predvidljivo drži hitrost in razdaljo in pri tem ne utruja ali razburja voznika, temveč zna tudi sam prehiteti. Po tem, ko voznik nakaže namero s smernikom, sam izvede manever z voznega na prehitevalni pas in potem nazaj. Še vedno trdim, da ta pomočnik v modelih Kia in Hyundai deluje lepše in v več primerih (včasih prav tako noče) kot razvpiti Teslin.

Misel o kakšni športnosti seveda lahko opustite, zato pa avto suvereno pelje zunaj asfaltiranih cest, kjer so na voljo tudi namenski načini za pomoč pri premagovanju zasnežene, blatne ali peščene podlage, kjer bi kolesa lahko zdrsavala. Med »voznimi« načini je povsem v redu običajni (Normal), kajti športni se tudi tu izkaže za nekoliko preglasnega. Blaženje je odlično in vodljivost dovolj natančna, čeravno se malo pozna siljenje mase iz ovinkov, tudi nagibanja ni bilo zelo veliko, Sorento je poleg tega odločen pri pospeševanju, četudi ni ravno lahek. Vsekakor prehitevanje s tem vozilom ne predstavlja težav. Pri taki vožnji tudi ni posebej varčen, za manj kot osem litrov na sto km se je treba kar potruditi.

Omenil sem že prostornost, ki je res razkošna. Testno vozilo je sicer imelo zgolj pet sedežev, kar pa mu je omogočilo dolg (še daljši, če gre klop bolj naprej) in razmeroma visok prtljažnik. Mislim sicer, da tekmovanje za največ litrov niti ni bil namen njegovih snovalcev, temveč so želeli ponuditi dovolj prostora ob kar največjem udobju, tako v kabini kot po voznih lastnostih.

Ne bom razglabljal, ali je tak Sorento, kot smo ga vozili, vreden približno 65 tisoč evrov, kolikor zahtevajo zanj. Vsekakor nudi veliko. Prostor, udobje, prepričljivo, varno in lahkotno prevažanje, obilico sodobne tehnologije in nenazadnje možnost za postavljanje pred sosedi in še kom. Če bi me zanimal nakup takega vozila, pa bi vseeno počakal, da prihodnje leto pride še priključno hibridna izvedba, ki zna biti še pogonsko bolj zanimiva od dizelske, ki je trenutno edina v ponudbi.

HVALIMO:

• Prezenca in slog
• Obilo udobja in možnosti prilagajanja
• Suverena vožnja
• Lahkotno manevriranje
• Dobri vozniški pomočniki

GRAJAMO:

• Ne posebej navdahnjeno oblikovanje
• Upravljanje klimatske naprave in »radia«
• Voznikov zaslon je premalo prilagodljiv in pravzaprav odveč
• Poraba je dokaj visoka za dizelski motor