KRATKI TEST Kia Picanto: Veliko vanj ne gre, a se zato dobro znajde v mestih (dokler ulice niso prestrme)!
Marjan Kodelja 30. maja 2025 ob 09:19

Marsikdo ne potrebuje »tovornjaka,« preoblečenega v osebni avtomobil, da bi se z njim prevažal pretežno po mestnih ulicah. Če se vidite v tej trditvi, potem ne spreglejte »Picanta«!

Nočem se ujeti v past zagovarjanja, da so majhni avtomobili primerni v vlogi drugega družinskega avtomobila (bog ne daj, da bi tu dodal še besedno zvezo »avtomobilček za ženske«). V Ljubljani vlogo drugega avtomobila prevzema Avant2Go, medtem ko je za družine na podeželju Picanto verjetno premajhen ali pa ima premalo mišic. To sicer v mojih očeh ne zmanjšuje njegove zanimivosti. Teden dni sem presedel za volanom in težko bom dejal, da sem se oziroma so se sopotniki počutili preveč utesnjeno. Nisem jih prevažal na dolgih razdaljah, in ko so videli avtomobil ter znižali pričakovanja, je bilo konec z razburjanjem. A vprašanje je, kaj bi porekli, če bi bil omenjeni moj edini prevoz. Tedaj bi hitro na površje izplavale pomanjkljivosti v moči in prostornosti.

Motor in menjalnik:1,2 litrski s štirimi valji; 5-stopenjski ročni
Največja moč:57,9 kW (79 KM), 113 Nm
Dimenzija (D x Š x V):3.605 x 1.595 x 1.485 mm, medosna razdalja 2.400 mm
Prtljažni prostor:255 do 1010 l
Masa:praznega 991 kg, največja dovoljena 1415 kg
Poraba uradna/na testu:5,2-5,9 / 5,7 l na 100 km
Cena testnega vozila (brez popustov):18.499 € (osnovni model 16.999 €)

Tokrat nima nobenega smisla razglabljati o prostornosti, kajti avtomobil je dolg 3,6 metra. Verjetno je vsakomur jasno, da Picanto ni Tardis in da ne more biti znotraj več prostora, kot je videti od zunaj. Prostor je pičlo odmerjen, a se na rahlo utesnjenost razmeroma hitro privadiš. Večinoma mi je všeč, kako je oblikovan, še posebej karoserija je prav »srčkana«, z izjemo ene podrobnosti v notranjosti. Saj ste razumeli. Majhen je. Čemu torej dva zaslona, od katerih je tisti v vlogi digitalnih merilnikov celo večji in boljši od sredinskega? Nisem zagovornik enega zaslona. Ko sedim v Tesli, pogrešam manjšega pred sabo, a tokrat bi eden, malce večji in lepše vdelan v armaturo, imel še kako smisel. Del pred voznikom bi bil preglednejši, kar je v utesnjenem prostoru hvale vredno. Če majceno karikiram: navigacije nisem potreboval, radio sem nastavil enkrat samkrat, klimatska naprava je ročna, tako da je bil sredinski zaslon v uporabi le med vzvratno vožnjo. Ko sem že pri njej: kamera, katere slika je podnevi zadovoljiva, postane ponoči in v deževnem vremenu zaradi slabega kontrasta in »grahaste« slike veliko manj uporabna.

Kombinacija med novim in starim je v tem avtomobilu poseben »zadetek.« Digitalizirali so zaslon pred voznikom, a urejanje klime v kabini, ročna zavora in ključavnica na volanskem drogu so ostali starodavni. Po drugi strani me ni zmotil ročni menjalnik. No ja, morda malo. Nič ne bi bilo narobe, če bi bila ročica za odtenek bolj mehka in pretikanje bolj gladko. A to je še ena od tistih zadev, na katere se hitro navadiš. Več časa pa boste potrebovali za ugotavljanje, kako obrniti gumba za temperaturo in ventilacijo, da se temperatura v kabini čim hitreje približa vašim željam. Po volanu in ročici menjalnika sta omenjena gumba na tretjem mestu krmilnikov v avtomobilu, ki sem se jih najpogosteje dotikal.

Čeprav je nabor opozorilnikov in voznih pomočnikov za razred vozila razmeroma velik, ostaja prostor za izboljšave. Najprej opozorila na prekoračene hitrostne omejitve, ki streljajo mimo kot Rajmond Debevec brez očal, in nato ohranjevalnik hitrosti. Po domače: prilegel bi se radarski tempomat, kajti ročni se v razmerah na slovenskih cestah vse slabše obnese. Oziroma bi ročni tempomat zlahka umaknili, saj v mestih ni uporaben. Pohvalim lahko še najmanj opozorilnik mrtvega kota, ki je zgolj en od varnostnih sistemov, na primer sistem preprečevanje čelnega trka, ki jih na srečo nisem preizkušal.

Strme ulice so v naslovu bolj za šalo, kajti Picanto se ravno ne bo ustavil sredi vzpona na Ljubljanski grad, a ravno tako ne bo letel tja gor. Čuti se, da pogon ni pretirano močan, a to v urbanem okolju pogosto pretehta, ko iščete parkirni prostor. Veliko lažje je nekam stisniti Picanta v primerjavi z nečim veliko večjim. Vozne lastnosti so sicer prijetne, a globoko v sorazmerju z močjo bencinskega motorja, velikostjo pnevmatik in medosno razdaljo. Pogon ne dovoli pretirano dinamične vožnje, a bolj me je presenetila poraba. Skoraj 5,7 litra na sto kilometrov po večinoma mestnih ulicah ne sodi ravno na varčno stran. Oboje bi rešil blagi hibrid, a Kia ga za to vozilo ne predvideva. Ob 1,2-litrskem motorju je še litrski bencinski trivaljnik, ki prede v najcenejšem modelu. Ker ju loči vsega dobrih deset konjskih moči, je veliko vprašanje, ali ni celo šibkejša izvedba gospodarnejša.

HVALIMO:
  • Prijeten (zanimiv) videz
  • Majhne mere in temu primerna okretnost
  • Razmeroma veliko opreme
  • Nabor voznih pomočnikov
GRAJAMO:
  • Kakšen kilovat več ne bi škodil
  • Slabša slika vzvratne kamere ponoči
  • Digitalna armaturna plošča z malo možnosti prilagajanja
  • Zaradi ročne klimatske naprave je iskanje primerne temperature zahtevno
KIA Picanto EX Trend ISG
  • OBLIKA IN IZDELAVA
  • INFOZABAVNA TEHNOLOGIJA
  • ASISTENČNI SISTEMI
  • VOZNE LASTNOST
  • UPORABNOST
3.4

Naj kupim?

Odgovor na vprašanje je v celoti odvisen od potreb in pogleda na majhne avtomobile, ki so po mojem okusu še najbolj primerni za nezahtevne posameznike in pare. Kdor se večinoma prevaža na krajše razdalje ali po mestih, ter obenem nima potrebe po pogostem prevažanju česar koli večjega, zna ceniti prednosti majhnega avtomobila. Ko so količki potopljeni in je dovoljeno, se je s Picanto možno prevažati po ulicah stare Ljubljane ali, če hočete, Pirana. Majhnost je njegova največja moč, in če je to tisto, kar iščete, potem je morda malček pravšnji. Še zdaleč ni slab in zato zna marsikoga prijetno presenetiti.

Avtor Marjan Kodelja
mm
Marjan se s tehnološkim novinarstvom ukvarja od leta 1997 in v tem času je videl že mnogo stvari, ki se nikoli niso uveljavile ali pa so imele kratek čas trajanja. Začel je pri računalniški reviji Moj mikro in ter 2000 postal njen urednik. Veliko kasneje je bil urednik naprej tednika Stop in nato še tednika Vklop, trenutno pa kruh služi s pisanjem tehnoloških člankov.
Marjan Kodelja - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja