KRATKI TEST Geely Atlas Pro: kitajska sladkokisla omaka

Razpoloženje med navdušenjem in zmrdovanjem je nihalo kot med vožnjo z vlakcem smrti. Geely Atlas Pro te postavi pred izziv, predvsem pa ga je težko popredalčkati brez razumevanja širše slike.

Vse bolj se mi dozdeva, da imamo fundamentalno nerazumevanje do kitajskih avtomobilov. Ocenjujemo jih skozi svoje oči, kar je vsekakor do nekje prav, a se obenem nočemo potruditi razumeti, zakaj je nekaj izvedeno, kot je. Dejstvo je, da so kitajski avtomobili vse boljši in da nas nagovarjajo s ceno v soodvisnosti od opreme in zmogljivosti, toda obenem nosijo »tekovine« kitajskega pogleda na mobilnost, kar zna marsikoga zmotiti.

Škatlasta oblika me kar konkretno spominja na drugo generacijo Fordove Kuge, ki je v mojih očeh Atlasu v marsičem blizu. Ni pa mu enaka, da me ne bi razumeli napak. Obliko je Atlasu dal pokojni angleški oblikovalec Peter Horbury z nekaj kitajskega pogleda na estetiko. To me rahlo spominja na oblikovanje okolja kitajskih telefonov, le da v primeru avta ne gre za tolikšno barvitost in težnjo po tistem, kar zahodnjaki ocenjujemo kot kič. Nekateri se boste strinjali z mano (drugi ne), to je nenazadnje subjektivna ocena, da zanimiv in ličen videz zmotijo podrobnosti, kot sta kromirana sprednja maska ali večplastna usnjena prevleka armaturne plošče. Rahlo sem se hudoval še na velika vzvratna ogledala. Po eni strani nudijo dober pogled nazaj, a vozniku zaradi višine in položaja omejuje pogled levo navzdol, kar me je zmotilo med ostrim zavijanjem v levo na križiščih, ko je bilo treba paziti na kakšno oviro. Menjava toplih in hladnih občutkov, ko gre za oblikovanje, s tem še zdaleč ni zaključena. Navdušila me je prostornost potniške kabine, saj je prostora dovolj na sprednjih in zadnjih sedežih, sprednja ob tem nudijo razmeroma dober oprijem, a takoj nato razočaral prtljažni prostor. Daleč od tega, da bi bil v poprečju razreda, pri čemer postane kmalu jasno, da bi lahko bilo drugače. Dobršen del zadka pod dnom prtljažnika zaseda rezervna pnevmatika in še nekaj manjših predmetov.

Posebej velik izziv mi je povzročil infozabavni sistem, ki je narejen čisto po kitajski miselnosti, da sta Google in Apple velika razredna sovražnika. Dokler ne priključite telefona s kablom, je bolj ali manj uporabna radijska funkcija, za katero bom rekel naslednje. Je takšna, kot so bili radijski sprejemniki nekoč, saj razen modulacije FM ali AM, vidiš le radijsko frekvenco. Dobra plat tega je, da sem končno izvedel, na kateri frekvenci je Val 202. Menda naj bi bilo možno namestiti aplikacijo za digitalni radio (DAB), a s tem se mi res ni dalo ukvarjati. Namesto tega sem priključil telefon z naloženo aplikacijo CarbitLink, ki poskrbi za zrcaljenje zaslona. Ker s tem praktično zaslon infozabavnega sistema postane drugi zaslon telefona, so na razpolago vse njegove aplikacije. Paziti pa morate, da je v vodoravnem (panoramskem) položaju, saj je drugače zrcaljenje dokaj neuporabno. Slaba plat povezave je še ta, da preneha delovati radijski sprejemnik in je treba kako drugače poskrbeti za glasbeno podlago med vožnjo. Ne zdi se mi najboljša rešitev, a so mi zagotovili, da je takšna Kitajcem všeč.

Atlas Pro si osnovi deli z Volvom XC40, saj je korporacija Geely lastnik švedskega podjetja. Enak je tudi motor, s katerim se najprej nisva dobro seznanila. Ko sem z avtomobilom prevozil nekaj kilometrov, sem bil prepričan, da gre na dizel. Tako ležerno se je pogon odzival in edino, kar je kazalo na bencinski pogon, mimogrede, ob ustju posode za gorivo ni absolutne oznake, je bil predviden doseg slabih petsto kilometrov ob skoraj polnem »tanku«. Na to, da je pogon celo blagi hibrid (48-voltni), seveda ni kazalo absolutno nič. Čeprav so razmeroma lepo uskladili delovanje menjalnika z dvema sklopkama in je Atlas razmeroma odziven, ko motor teče v optimalnem območju, sem spet doživel rahlo ohladitev. Ne samo, da se ne bi branil nekaj več moči od pospeševanju v strmejši klanec, zmotilo me je še to, da sem po pritisku na stopalko za plin počasi v roko prijel skodelico kave, srknil opojno tekočino in še tedaj se je avto premaknil z mesta. Ampak po drugi strani. Poleg udobno mehkega podvozja ima Atlas še stalni štirikolesni pogon, ki se odlično obnese na makadamskih gozdnih poteh. Sicer se vozni program za brezpotje samodejno izključi, ko hitrost preseže 60 kilometrov na uro.

Poleg infozabavnega je še lep in velik zaslon pred voznikom, katerega videz se spreminja glede na izbran vozni način. Dosti več možnosti za poosebljane pa pričakovano ne omogoča. Atlas je opremljen z vrsto pomočnikov in ti dejansko dobro delujejo, celo piskanje med parkiranjem in vožnjo mimo ovire ni pretirano nadležno, razen morda ohranjanja voznega pasu. Spet toplo-hladno. Večino časa je brez moje pomoči speljal praktično vsak ovinek, a nato je prišel naslednji, nič kaj posebnega, ko sem raje prijel volan. Čudno se mi je zdelo še to, da med pomočniki ni opozorila o mrtvem kotu, ki je pogosto med najbolj uporabnimi. Za konec še manjša zanimivost, ki je gotovo povezana s poreklom. Ko presežete 120 kilometrov na uro, se na zaslonu pojavi opozorilo, da, karikiram, drvite s hitrostjo, ki je nevarna. Preveril sem. Na kitajskih avtocestah je najvišja hitrost omejena na 120 km/h.

HVALIMO:

• Cena
• Razmeroma dobra opremljenost
• Udobno podvozje
• Štirikolesni pogon

GRAJAMO:

• Razmeroma lenoben
• Za nas, zahodnjake manj primeren infozabavni sistem
• Poraba
• Ni opozorila mrtvega kota