KRATKI TEST Ford Tourneo Connect Active 2.0 TDCi: Kakšen je Volkswagen v Fordovi preobleki?

Fordov veliki potniški enoprostorec je zdaj drugačno vozilo, kot je bilo, ko strateško partnerstvo z Volkswagnom še ni zaživelo. S tem ni prav nič narobe, toda nikakor nisem mogel sam sebe prepričati, da mu nisem govoril »Caddy«.

Pred skoraj natančno dvema letoma mi je bil Tourneo tako zelo všeč, da sem mu rekel kar »gajba«. Ničesar slabega nisem imel v mislih. Bil je čas, ko je bilo treba na morje peljati nekaj več predmetov. Čeprav »robe« še zdaleč ni bilo malo, ni zapolnila niti polovice prtljažnega prostora. Obilje, s katerim se ponaša tudi nova generacija. Morda je prostora še nekaj več. Običajnih koles gre zadaj kar nekaj, nekaj več težav povzročajo električna. A bi z malo »čaranja« in odstranjeno zadnjo klopjo dokaj lepo šli vanj dve. Če ostraniš sprednji kolesi, pa lahko zadnja klop ostane. S tem postane jasno, komu je avto namenjen. Mladim aktivnim družinam, v športe zaljubljenim posameznikom oziroma vsem, ki z nevoščljivostjo gledate na prostornost tovornih vozil.

Kot enojajčna dvojčka

Čeprav je prostornost pomembna, avtomobile kupujemo tudi (ali predvsem) z očmi. Zaradi tega so se pri Fordu trudili, da bi, kolikor je le mogoče, naredili vozilo vsaj na zunaj drugačno od Caddyja. V kolikšni meri jim je uspelo, presodite sami. Ob upoštevanju dejstva, da so imeli pri razvoju prvo in zadnjo besedo Volkswagnovi ljudje. Spredaj so preoblikovali masko hladilnika, odbijač in žaromete, dodali plastične obrobe blatnikov ter zadaj rahlo spremenili luči in obrobo vrat. Ko sem se že ustavil pri njih. Enokrilna vrata so velika (za nekatere še težka), zato je škoda, da pri opremski različici Active niso dodali možnosti dviga »šipe« – kot nekakšna majhna vratca v vratih. Rešitev omogoča, da vzameš ali kaj vržeš v prtljažni prostor, ne da bi bilo treba vrata v celoti potisniti navzgor, ter prevažanje daljših predmetov. Ne govorim na pamet. Prišlo bi mi še kako prav, ko sem nekomu peljal štiri metre dolgo prazno kartonsko škatlo.

Znotraj Fordovim oblikovalcem niso pustili spreminjati praktično ničesar. Dovolili so jim nalepiti nalepko na sredino volanskega obroča in rahlo predrugačiti grafiko infozabavnega zaslona. Namesto Fordove zdaj notranjost izžareva Volkswagnovo filozofijo. Nič ni s tem narobe, a če si pol življenja preždel v Fordovih vozilih, se boš moral novosti privaditi. Ni težko, kajti odličen pogled navzven nadgrajujejo dobra ergonomija.

Odlikuje ga predvsem prostornost

Slišati bo svetohlinsko, a če je česa preveč, potem je preveč prostora. Saj pravim, ne vzemi tega zdravo za gotovo. Ampak bom ponovil. Prostora je ogromno. Dostop do kraljestva prostornosti poteke preko zadnjih in stranskih drsnih vrat. Nežnejši spol bo hitro ugotovil, da so zadnja razmeroma težja in enokrilna, zato odpiranje zahteva kar nekaj razdalje do ovire izza vozila, medtem ko ne bi bilo čisto nič narobe, če bi bila stranska elektrificirana.

Ravno tako se udobno počutijo potniki na zadnji klopi. Sedeži so videti enaki in jih lahko spreminjaš naklon, a v resnici je klop deljena po načelu dveh in ene tretjine. Poleg tega, da so dvigljivi navzgor, jih je za največji možni prostor mogoče preprosto odstraniti. Za dvig »dvojnega« je seveda priporočljiv povprečno močan možak. Res pa je, da sem tudi že srečal težje.

Tourneo Connect ni modri cestni dirkač

Dizelski motor je usklajen z lastnostmi vozila, predvsem nekoliko višji teži, in skupaj s samodejnim menjalnikom nudi razmeroma uglajeno vožnjo. Občutki so blizu vožnji z bolj običajnim družinskim avtomobilom. Pri tem pomaga dokaj neposredni krmilni sistem, ki poskrbi za vodljivost in natančnost. Seveda moraš pozabiti na dirkanje in ostre vožnje skozi ovinke, saj za nič od tega vozilo ni primerno. Podvozje sodi med trša, zato poskakovanje preko hitrostnih ovir ali vožnja po slabem makadamu ni najbolj prijetna. Zaradi višine je opaziti tudi rahlo nagibanje v ovinkih, ki pa ni moteče.

Samodejni menjalnik razmeroma lepo prilagaja prestavno razmerje, le v primeru težje noge zna zatuliti. Kompromise je treba sprejeti pri zvočni izolaciji, ki ni najboljša. A ker ravno tako ni najslabša v razredu, morebitno moteče zvoke zaradi hitrejše vožnje utišaš z rahlim povečanjem jakosti glasbe. Če želiš več dinamike in nadzora nad prestavljanjem, potem uporabiš ušesi na volanskem obroču za ročni izbor prestav. Presenetilo me je, da sta na obroču, saj to pomeni, da sta enako preprosto dostopni ne glede na položaj volana.

Še nekaj me je pozitivno presenetilo. Poraba. Kot vedno je bil vzorec vožnje enak. Manj po avtocestah in več po regionalnih in predvsem po mestu. Po enem tednu in 440 prevoženih kilometrih se je ustavila pri sprejemljivih 6,1 litra na sto kilometrov. Ni slabo, če upoštevaš velikost in težo vozila.

Samo zadovoljivi pomočniki

Vseeno je, ali je vozilo osebno ali dostavnik, digitalno pomoč med vožnjo potrebujejo vsi. Kot vse ostalo, so tudi ti Volkswagnovi. Naj me koklja brcne, o lahko bi vključili pomočnika za ohranjanje voznega pasu in ne zgolj njegovo slabšo različico, ki je primernejša za opozarjanje kot za kratkotrajno vožnjo brez rok. Samodejni ohranjevalnik hitrosti delujejo dobro in za moj okus ne zavira prekmalu ali prepozno. Morda bi si želel, da ne bi bil rahlo len pri pospeševanju, kajti predvsem na avtocesti pričakuješ, da vozilo skoči, ko zapelješ na prehitevalni pas. Na Volkswagnov postopek uporabe ohranjevalnika, katere gumbe na volanskem obroču moraš pritisniti, se je kakopak treba privadi. Sem pa opazil nekaj drugega. Pred dvema letoma so me silno motili živčni piskači za opozarjanje pred ovirami, ki so tokrat še vedno enako učinkoviti, toda veliko bolj umirjeni.

HVALIMO:

• Velik prtljažni prostor in udobje potnikov
• Moč motorja in poraba
• Za vrsto vozila dokaj dobre vozne lastnosti

GRAJAMO:

• Na težkih zadnjih vratih šipa ni dvigljiva
• Vizualno preveč podoben Caddyju
• Slabša zvočna izolacija