KRATKI TEST FORD S-Max: V slogu se je odpeljal v sončni zahod

Prosil me je, če ga lahko zapeljem nekam, pa sem mu dejal, da lahko, če pride v obleki in kravati. Pred hišo je na naju že čakal nobel črni voz!

Če bi bil človek, bi mu zaželel, naj počiva v miru. Tega za avto ne morem reči. Lahko pa povem, da je bil visoko na seznamu mojih želja, ko sta bila otroka še majhna, in zgolj zaradi omejenih finančnih zmožnosti sem se takrat odločil za C-Maxa. S-Max je sicer plesal samo dve generaciji, toda zasnova iz leta 2006 je dokazala uporabnost in brezčasnost, saj nikdar ni bila drastično predrugačena. Zatorej sem izkoristil verjetno zadnjo možnost za preizkus enega bolje zasnovanih velikih družinskih avtomobilov. Ni mi bilo žal!

Ni na meni, da sodim odločitve podjetja, zato zgolj o posledicah. Po upokojitvi vseh t. i. enoprostorcev ostanejo prostornih avtomobilov željnim samo še potniške izvedbe Fordovih malih gospodarnih vozil in športni križanci, ki so po definiciji manj prostorni (Kuga), ali konkretno dražji in nerodnejši terenci (Explorer).

Urejen od glave do pet

Alfredo Vignale je leta 1948 ustanovil podjetje za izdelavo avtomobilskih karoserij. Ko je v začetku sedemdesetih propadlo, je ime kupil Ford in ga namenil najbolj prestižnim izvedbam vozil. Od tu Vignale v označbi, če morda niste videli. S-Max je dejansko od pet do glave odet v elegantna »oblačila«. To je očitno zunaj, kjer izstopajo črna barva in kromirane kovinske letve okoli oken in še kje, kot v notranjosti, kjer bele Windsor usnjene sedežne prevleke delujejo prav kraljevsko. Voznik in sopotnik pa lahko uživata v masažah, gretju in prezračevanju, ki še posebej prav pride med daljšimi vožnjami. Nekateri tolikšnega udobja ne potrebujete, nenazadnje se takšni in drugačni dodatki še kako poznajo na ceni, a se je vendarle občasno prav prijetno pustiti zapeljati takšnemu avtomobilu. Ali ga kupiti in dodatne cekine služiti s ponudbo luksuznih prevozov.

Oblika S-Maxa za razliko od nekaterih drugih enoprostorcev nikdar ni bila škatlasta, prej sveža in ravno prav ostra, a ne na račun prostornosti. Prostora je dovolj praktično na vseh mestih, naj gre za odlagalne površine spredaj, za razdaljo med prednjimi in zadnjimi sedeži, ki vpliva na počutje potnikov ali za prostornost prtljažnega prostora. S-Max je eno tistih vozil, kjer veščina igranja »tetrisa« in truga na strehi ni nujna čisto ob vsakem odhodu na dopust. V elegantno zasnovo notranjosti se presenetljivo lepo vključeni klasični merilniki in gumbi. Ker je gumbov veliko in so preprosti za uporabo, ni treba za vsako malenkost »šariti« po osrednjem 20,3-centimetrskem (8 palcev, Sync 3) zaslonu. Zato je klasičen in nič kaj sodoben, toda zelo lepo integriran v armaturno ploščo. Takisto velja za voznikov zaslon. Zanj bi dejal, da je kombinacija klasike in sodobnosti. Med okroglima merilnima skalama za vrtljaje in hitrost je zaslon, zato kazalec ni fizičen, temveč »narisan«. Ko je avtomobil prižgan, kombinacije deluje presenetljivo prepričljivo.

Nisem ga »šparal«

Udobje, velikost in teža gotovo vplivajo na dinamiko vožnje. Nekdo bi dejal, da ni najboljša, ker ne skoči takoj po pritisku na stopalko, pa vendarle se ne bom prav nič zmotil, če S-Maxa uvrstim med bolj dinamične enoprostorce. Pravzaprav sem v vožnji še kako užival. No ja, če odmislim tipko L (vožnja z enim pedalom), ki mi dela križe in težave pri vseh Fordovih vozilih. Zakaj se mora ugasniti ob vsakem izklopu motorja ali ko obrneš gumb menjalnika, je zame nedojemljivo.

Naj bo vožnja po ravnini ali klanec, nikdar se mi ni zazdelo, da bi S-Max kakorkoli klecnil (bi mu zmanjkalo moči). Podvozje je ravno prav mehko (ali trdo), da na najbolj izpostavljenem telesnem delu ne čutiš vsake luknje oziroma se po skoku preko ležečega policaja ne počutiš kot v ladji na razburkanem morju. Fordu je uspel dober kompromis med voznimi lastnostmi in udobjem. Avtomobile rad preizkusim tudi na manj ravni in popolno zlikani podlagi, kot je makadamska cesta prek prostranih gozdov, kjer lažje srečaš medveda, kot drugo vozilo. Pogosto tam čutiš bolj ali manj zoprne tresljaje, če ne drugje, zagotovo na volanu. Tokrat jih je bilo izjemno malo in edina posledica je bila umazana karoserija.

Zadovoljiva dinamika gre na račun hibridnega pogona, ki me je prepričal že pri Kugi. Avto spelje in pelje krajše razdalje z nizko hitrostjo na električni pogon, medtem ko je preklop na atmosferski motor praktično nezaznaven. Brezstopenjski menjalnik je sicer v nemilosti zaradi ne najboljšega delovanja med dinamično vožnjo, toda zaradi težnje po udobnosti S-Maxu pravzaprav pristaja. To ni avto za norenje skozi ovinke, čeravno se preverjeno tudi takrat lepo drži smeri in nudi natančno krmiljenje. Da ga nisem pretirano »šparal«, se je nenazadnje poznalo na porabi. Po enem tednu zelo raznolike vožnje in zgolj četrtino po avtocestah, se je poraba spustila na 7,2 litra. Če bi vozil umirjeno (manj dinamično), kot običajno vozim svoj avtomobil, potem ocenjujem, da bi se spustila pod sedem litrov, kar za vozilo težko skoraj dve toni ni slabo.

Se vam zdi, da je S-Max zrel za pokoj? Meni se ne zdi, toda to je moje mnenje. Enako je glede izginevanja enoprostorcev, saj so bistveno bolj praktični od križancev in športnih terencev. Ampak tako je, da ima vsak model rok trajanja in padla je odločitev, kakršna pač je. Škoda, kajti takisto vozilo bi rad videl še kot priključni hibrid in v popolni električni izvedenki. Ampak, kot vemo, se zgodovina rada ponavlja in ni nemogoče, da se S-Max vrne, ko mu bodo razmere spet bolj naklonjene.

HVALIMO:

• Uravnotežen pogonski sklop
• Prostornost
• Zimzelen videz

GRAJAMO:

• Tipka L na prestavnem gumbu
• Za moje zmožnosti visoka cena
• Konec proizvodnje