KRATKI TEST Clio TCe 90: kozmetična prenova »slovenskega naroda sina«

Renault je peto generacijo Clia ravno toliko »pomladil«, da je še vedno zanimiva v vlogi drugega avtomobila oziroma prvega v gospodinjstvih z nižjimi proračuni.

Včasih se sam sebi smejem. Kot še marsikdo, vzamem vsaj malo za svoje izdelke, ki jih izdelujejo pri nas. Zaradi tega je Clio priljubljen v deželici in zato je eden, sicer kar nekaj let starejši, parkiran pred našim domom. Zadnje čase pogosteje stoji, kot vozi, pa vendarle ne morem zanikati, četudi bi morda hotel, da nam dobro služi in bo še nekaj časa. Da bodo mati prišli do trgovine ter se bo potomec vozil po svojih opravkih. S tem sem ga že spravil v predal drugega avtomobila, česar pravzaprav nisem hotel. Nekoč smo se z njim oziroma s podobno velikimi avtomobili vozili na družinske počitnice, danes je to prej izjema kot pravilo. Navadili smo se na večje in bolj prostorne. Mar ni tako?

Čeprav so me »navlekli« na ta velike in ta močnejše, me to še zdaleč ni oviralo, da se teden dni ne bi prevažal s Cliom in se dobro počutil. Ker se nisem ravno odpravljal na počitnice, pravzaprav ničesar nisem pogrešal, edino višje »ležečega« sedeža, da bi bilo izstopanje manj »zoprno«. Tega mu nikakor ne morem šteti v minus. Majhen je in nizko ležeč kot še marsikateri drugi.

Osvežitve zunanjosti in notranjosti, ki je prostorna ravno toliko, kolikor dovolijo mere, niso nepomembne, a ravno tako ne spreminjajo drastično videza. Od spredaj je ta drznejši po zaslugi vzhodnjaško ozkih »oči« (LED-žarometov), razširjene maske in poudarjenih bokov, medtem ko je notranjost bogatejša za uporabo recikliranih in okolju prijaznejših materialov. Kako ne bi tega zapisali, ko je vendarle ekologija vedno pomembnejša floskula v avtomobilski industriji. Nič ni narobe, vendar se bo treba enkrat resno vprašati, v kolikšni meri povedano dejansko blagodejno vpliva na zdravje planeta?

Nisem obremenjen s tem, v kaj je oblečena potniška kabina, važno je, da je udobna in domača. To prenovljeni Clio nudi v večji meri, kot že omenjena različica na dovozu, v kateri tako ali drugače prevladuje plastika. Napredek je naredil svoje tudi na področju zaslonov. Za tistega pred voznikom se mi sicer vse bolj zdi, da ga proizvajalci vsiljujejo, in redko kdaj najdem koga, ki mu ni všeč kombinacija majhnega, preprostega v kombinaciji z analognimi merilniki. Sredi armaturne plošče pa se bohoti 23,6-centimetrski (9,6-palčni) pokončni zaslon infozabavnega sistema z nizom tipk in tremi velikimi gumbi klimatske naprave pod njim. Zaslon je dovolj velik, no ja, robovi okoli njega bi zlahka bili za odtenek ožji, menijska struktura na oko prijetna in intuitivna, glede storitev sicer ne poka po šivih, ter je »nalepljen« na armaturo. S takšnim načinom imam vedno nekaj pomislekov zaradi gretja ohišja in preko njega zaslona poleti ob obilju močnih sončnih žarkov, ki skozi sprednje steklo sijejo nanj.

Testna različica ni najbolj osnovna, ta stane slabih 16 tisočakov, in ima še nekaj dodatnih pomočnikov ter to zanimivo barvo, zato je kot celota zapustila zelo dober vtis. Klasični ohranjevalnik hitrosti v povezavi s pomočnikom za preprečevanje prekoračitve voznega pasu delujeta razmeroma dobro, kar se še posebej obnese med vožnjo po avtocestah. Ni »radarski«, zato se mu ne moremo popolnoma prepustiti, a vsaj opozori, ko je vozilo pred nami preblizu. Sistem za obveščanje o dovoljeni hitrosti ima podobne slabosti, kot podobni v večini avtomobilov, ki sem jih vozil v zadnjem času. Pokaže omejitev, kjer je ni, ali jo ohranja, ko ne velja več – običajno imajo težave z upoštevanjem posebnosti, da omejitev po križišču preneha, ne da je to posebej označeno. Za majhen in lahek avtomobil je dobrih devetdeset konjev dovolj in poraba je bila za bencinski motor v mejah pričakovanj. Več od uradne, a ne drastično.

Najmanj dobre so tudi vozne lastnosti. V mejah pričakovanja za avtomobil razreda B. Uravnoteženo podvozje nudi po eni strani dovolj udobje in po drugi ne nagiba preveč vozila med hitrejšimi vožnjami v zavojih. V tem nisem pretiraval, ravno dovolj za občutek, da je volanski mehanizem primerno natančen in potniški prostor primerno zvočno izoliran, da hrup motorja, pnevmatik in piš vetra potnikov pretirano ne moti. Ker imam razmeroma ozek vhod na dvorišče, je vsaj meni pomembno, da piskači, ki opozarjajo na ovire večinoma med vzvratno vožnjo, ko je na voljo še pogled kamere, niso pretirano »nervozni«.

HVALIMO:

• Predalček za kartico – ključ (raje bi imel bolj običajen ključ)
• Cena v povezavi z vključeno opremo ni pretirana
• Dokaj bogat nabor elektronskih pomočnikov
• Z blagom oblazinjena notranjost
• Za bencinski pogon pogojno nizka poraba
• Domača in intuitivna notranjost

GRAJAMO:

• Ni ugledno, če se plošča s tremi osrednjimi »knofi« klimatske naprave vda pod pritiski
• Možnost samodejnega menjalnika v bencinski različici ne bi bila odveč
• V voznikovem zaslonu razen »videza« ne vidim druge uporabne vrednosti
• Ključ oblikovan kot debelejša kartice (raje bi običajnega)
• Ni radarskega ohranjevalnika hitrosti (tempomata)