Novi model v liniji Zenbook se ponaša s 16-palčnim zaslonom in novim procesorjem AMD, ki se kvalificira za poganjanje umetne inteligence, kot si jo je zamislil Microsoft. Toda mene bolj zanima, kaj lahko počnem z dodatno zaslonsko površino, zmogljivost in učinkovitost nove generacije procesorjev Ryzen, in v kolikšni meri lahko prenosnik upraviči, da zanj zahtevajo skoraj dva tisočaka in pol.
Pred seboj imamo še enega Zenbooka s kakovostnimi materiali in izdelavo (večinoma), kot se spodobi. Vse deluje dovolj trdno in daje vtis vzdržljivosti, čeravno iz svojega lastniškega primera vem, da utegne bela barva na tipkah sčasoma na delih izginevati. Zato, in tudi zaradi njihove osvetlitve – bela na belo ni najboljša možnost – priporočam temno ohišje. Prenosnik še posebej preseneča z maso, saj ta le za dober dekagram preseže kilogram in pol, kar je izvrstno pri 16-palčnem zaslonu. Mnogi s 14-palčnim niso niti 20 dag lažji.
Večji zaslon se sliši kot privlačna in koristna pridobitev, še posebej, če to ne zviša pretirano mase prenosnika. Tudi je, saj se vsebina ne zdi tako stisnjena kot na manjšem. Obenem je izredno lep, svetel in nudi živahne ter bogate barve in hitro osveževanje. Toda pomembna ni zgolj njegova diagonala in s tem površina, ampak tudi ločljivost. V konkretnem primeru bi morala biti 4K, da bi velikost zares prišla do izraza. 2880 x 1800 je namreč povsem enaka ločljivosti kot jo premorejo tudi manjši modeli, vse do 13,3-palčne diagonale (ter 14- oz. 14,5-palčne vmes). Zato je dobrobit večje diagonale manjša, kot bi lahko bila. V primerjavi z Zenbookom S 13 sem resda lahko povečavo v operacijskem sistemu Windows nastavil na 150 odstotkov namesto na 175 odstotkov, s čimer sem videl nekaj več vsebine, a razlika ni bila drastična. Pri montiranju videa in še kakšni grafični ustvarjalnosti se tudi pozna, da je mogoče »stisniti« kakšno orodno vrstico več in videti zadeve malo večje, a še vedno to ni niti približno blizu velikemu monitorju. Nudi sicer osveževanje z 120 Hz, medtem ko glede barv, kontrastov in svetilnosti ni dosti drugačen kot bolj ali manj vsi OLED-i v Zenbookih najmanj zadnji dve leti. Zgolj večji.
Procesor | AMD Ryzen AI 9 HX 370 (12 jeder, 24 niti, do 5,1 GHz, 80 W), 50 TOPS za UI |
Grafična kartica | AMD Radeon 890M |
Pomnilnik in disk | 32 GB LPDDR5x (fiksno nameščen) / 2 TB SSD NVMe PCIe 4.0 |
Zaslona | OLED, 2880 x 1800 pik, 40,64 cm (16 palcev), 400 kandel, 500 kandel v HDR, 100 % DCI-P3, 120 Hz, 0,2 ms, 16:10 |
Priključki | 2 x USB-C (40 Gb/s), USB-A (10 Gb/s), HDMI 2.1, 3,5 mm avdio, čitalnik kartic |
Vmesniki | Wi-Fi 7, Bluetooth 5.4 |
Baterija | 78 Wh (napajalnik z močjo 65 W) |
Mere | 35,36 x 24,30 x 1,19 ~ 1,29 cm |
Masa | 1,514 kg |
Geekbench 6 (single/multi) | 1.587 / 9.278 (baterija); 2.832 / 13.297 (napajalnik) |
Geekbench 6 (grafika OpenCL) | 31.299 (baterija); 33.799 (napajalnik) |
Cena modela na testu | cca 2.300 evrov |
Nova generacija procesorjev Ryzen prinaša določeno pohitritev, veliko zmogljivejšo »nevralno« enoto, saj za premlevanje umetne inteligence (UI) zmore 50 bilijonov operacij na sekundo, in neprimerno bolj trapasto oznako od prejšnjih. O UI tokrat ne bom razglabljal, same procesorske zmogljivosti pa so na ravni Snapdragona X Plus, v enojedrnem delovanju ga celo nekoliko prekašajo. Tudi Intelov Core Ultra prve generacije je tam nekje (druga po golih zmogljivostih za zdaj zaostaja, saj so jo pri prvih procesorjih prilagodili za varčnost). Primerjave s prejšnjo generacije AMD-jevih procesorjev žal nimamo, saj takega prenosnika nismo imeli na testu, toda glede na podatke drugih preizkuševalcev je pohitritev kar konkretna. Še posebej blesti grafični del, ki dobesedno povozi prejšnji Intelov Iris Xe in tudi Adreno v Snapdragonih, medtem ko se Intel Arc malce bolj približa, a je še vedno precej zadaj. Slabša stran je precejšnje segrevanje pod obremenitvami, kar se sicer pretežno občuti na zgornji strani, nad tipkovnico, tako da ni težava niti pri delu na kolenih (a za delom z videom ali čim drugih zahtevnim bo prenosnik tako ali tako verjetno na mizi), vendar sem pričakoval nekoliko hladnejše in tudi tišje delovanje. Običajno je sicer prenosnik dokaj tih, lahko tudi povsem neslišen, toda ventilator se zažene hitreje in bolj pogosto, kot bi si želel.
V zadnjem času se proizvajalci kar tepejo za naziv prenosnika z najdaljšo avtonomijo baterije. Dotični Zenbook je glede tega bolj v zlati sredini, kajti tam nekje sedem, morda osem ur ponuja pri klasičnem delu (pisarniški programi, splet, malo urejanja fotografij in podobno). Večji zaslon se pri tem nedvomno pozna, četudi je kapaciteta baterije kar solidna.
Ko ga boste pogledali, boste nedvomno najprej opazili enormno sledilno ploščico, ki je tudi zelo prijetna, odzivna in natančna za uporabo, ena boljših, kar sem jih srečal v zadnjem času. Tipkovnica ne izstopa tako zelo, a v primerjavi s tipkami pri Microsoftovem Surface Laptopu, ki so imele preveč povratnega odziva, so te bolj običajne, dajo povsem dober občutek in imajo solidno hoda, niso povsem plitka. Zvočniki so prav tako dokaj spodobni, celo nekaj basov dajo od sebe, a jim zmanjka čistosti pri visokih tonih. V priključkih ni slabo, a tudi ne sijajno. Želel bi si najmanj USB-C na obeh bokih, da ni treba vleči kabla za polnjenje okrog prenosnika, v kolikor je napajalnik ravno na napačni strani.
- Oblika in izdelava
- Zaslon
- Opremljenost in delovanje
- Trajanje baterije
- Cena
Naj kupim?
Gre za dobro opremljen in izdelan ter dovolj zmogljiv prenosnik v presenetljivo lahkem ohišju, vendar se je treba vprašati dvoje. Najprej, ali dodatna zaslonska površina prevlada nad tem, da bi bil še lažji in bolj prenosen. In nato še, ali rabite konfiguracijo z 32 GB pomnilnika in 2 TB diska. V tujini se za precej manj denarja dobi tako s 24 GB in 1 TB.
Veliko pripomb na Zenbook S 16 nimam, prenosnik je sam po sebi izvrsten. Malo manj pa to drži, ko ga postavimo v kontekst. Manjši Zenbooki (in drugi) nudijo enako lep in uporaben zaslon ter podobne zmogljivosti v še manjšem in lažjem ohišju, četudi je Asusu uspelo 16-pačnega spraviti na kilogram in pol, tudi za manj denarja. Resda je tu vgrajen disk z dvema terabajtoma, vendar za tako ceno manjka konkretna grafična kartica, ki pa je tako tanko ohišje tako ali tako ne more sprejeti in ustrezno hladiti.
HVALIMO:
- Veliko prenosnika v zgolj 1,5 kg težkem ohišju
- Lep in velik zaslon
- Dobre zmogljivosti in pripravljenost na umetno inteligenco
- Solidno trajanje baterije
- Izvrstna sledilna ploščica
- Čitalnik pomnilniških kartic
GRAJAMO:
- Ločljivost bi morala biti 4K, da bi bila zaslonska površina res izkoriščena
- Med polnim delovanjem procesorja se močno segreje
- Bele tipke so nagnjene h krušenju barve in slabi vidljivosti osvetlitve
- Ni priključka USB-C na obeh straneh
- Predrag za prenosnik brez ločene grafične kartice
Na žalost je pri teh novodobnih modnih dodatkih, ki morajo biti vse tanjši in estetski, zanemarjena ključna vrednoda, o kateri se po svetu največ govori. To pa je varovanje okolja. Ti prenosniki so zaradi tankih ohišij nepopravljivi, nenadgradljivi ker so vse komponente sistema spajkane na matično ploščo. Potem pa še v tak cukerček zabašejo zmogljivo strojno opremo, brez primerne rešitve za odvajanje toplote. Ko pa je okvara izven garancije, pa predrago za popravilo. Zmaga za proizvajalce, velika škoda za človeštvo in planet.
Pisali smo o popravljivem prenosniku Framework, vendar se nam dozdeva, da ni ravno prodajna uspešnica, in tudi drugi proizvajalci ne posnemajo tega koncepta. Poleg tega, poznate morda kakšno statistiko, ki pritrjuje večji stopnji pokvarljivosti pri tanjših prenosnikih? Mi je namreč ne in tudi naše izkušnje z njimi so zelo dobre.