KRATKI TEST Acer ES 3: Lep že je, a škoda, da je tako »švoh«

Acerjev električni skiro je primeren za voznike mušje kategorije, ki s posteljo ne tehtajo več od žaklja cementa, drugi pa boste hitro občutili omejitve.

Da delaš dobre prenosne računalnike, še ni jamstvo, da so enako dobri električni skiroji. Že res, da je električna mobilnost skoraj že zapovedana in so skiroji našli mesto v zbirki osebnih prevoznikov, to še ne pomeni, da je dober čisto vsak. Priznam. ES serije 3 ima nekaj dobrih rešitev, toda v mestih, kjer ceste niso poravnane z vodno tehtnico in površine niso zglajene kot steklo, se hitro pokažejo slabe plati polnih gum in omejitve motorja.

Skiro je poživitev v svetu prevlade Xiaomijevih prevoznikov. Pristaja mu črna barva rahlo okrašena z zelenimi elementi. Poleg robustnega okvirja izstopa tečaj za zlaganje krmila navzdol, z varnostno zaponko. Na videz je dovolj trden, da iz njega med vožnjo čez nekaj časa ne bodo prihajali škripajoči zvoki in da bo drog s krmilom vedno tog, kajti nasprotno bi slabo vplivalo na varnost vožnje. Zasnova ne postreže s presenečenji. Motor je spredaj, na zadnjem kolesu je kolutna zavora, medtem ko so baterije pod stojno površino. Na njej je dovolj prostora za udobno vožnjo enega, dva se morata stisniti in najti mesto za noge. Nosilnost ravno tako ne izstopa, kar dodatno omejujejo sočasno vožnjo dveh.

Z gumami so pogosto križi in težave. Fajn je, če so napihnjene z zrakom, saj bolje blažijo. Sizifovo delo se pojavi tisti trenutek, ko guma poči. Menjava ni preprosta. Posebej sprednjega kolesa z motorjem. Torej so polne boljše. Ne nujno. Ker ne blažijo, čutiš še najmanjšo neravnino, in ker se površina hitreje obrablja, jih moraš ravno tako občasno zamenjati. Ko se spet soočiš s težavnim delom. Katerega je preverjeno najbolje prepustiti nekomu drugemu. To so razlogi, da sem bil presenečen nad Acerjevim izborom. Trde so. Tako zelo, da čutiš vsak povoženi kamenček, ki jih ravno ne primanjkuje na kolesarskih poteh in pločnikih. Ker nič ne blaži, se tresljaji neovirano prenesejo v noge in še posebej v roke. Prvih nekaj kilometrov ne moti. Nato začne. Drugače je, ako je podlaga vsaj približni poravnana in pometena. Ker ni nadležnega tresenja, ki ti drugače hitro poje živce, je vožnje zaradi razmeroma velikih in širokih gum dokaj udobna in varna.

Naslednja (velika) omejitev je moč motorja. Zgolj četrtina tisoč vatov, za kolikor sem enkrat dejal, da je optimalna moč skiroja za odrasle (in primerno težka) voznike. Po ravnem še gre razmeroma hitro in na poskok, a že najmanjši klanec uniči užitek. Z osemdesetimi kilogrami žive vage za krmilom, ni speljal kratkega, a strmejšega izvoza iz podhoda pod progo. Že res, da je vseeno, če greš takrat peš. A ne bi bilo treba, če bi bil motor močan še enkrat toliko.

Marsičesa ES 3 nima in za nekaterimi funkcijami ne mislim točiti solz. Kot sem večkrat dejal, ohranjevalnik hitrosti v mestih ni smiseln, zato ne moti, da ga nima. Kolikšna je povrnitev energije, ne vem. Po pravici povedano. Med rahlim upočasnjevanjem vožnje zavira motor, toda ko spustiš ročico za plin, skiro preprosto povedano »zajadra«. Nobenega upočasnjevanja z izjemno zračnega upora in trenja koles s podlago. Realno tudi to ne moti. Nemenjem je vožnji po ravnih podlagah, na kakšnih še noben električni skiro med zaviranjem pred semaforji ni izkazal omembe vredne povrnitve energije. Skiro ustreza vsem zakonskim zahtevam. Tako glede sijalk spredaj in zadaj, zadnja obenem kaže, kdaj voznik zavira, kot omejitve hitrosti in voznih načinov. Te so trije. Od vožnje s hitrostjo pešca do vožnje z največjo dovoljeno hitrostjo 25 kilometrov na uro.

Ostane še baterija. Kaj je z njo? Spet nič posebnega. Ne poka zaradi velikosti. Ni ji treba, saj švohnejši motor ne pokuri veliko. Uradne podatke bom raje pustil ob strani. Pri moji teži in načinu vožnje so bolj kot ne znanstvena fantastika. Večino časa sem dosegal domet okoli 15 kilometrov. Kar v resnici ni slabo, kot bi morda mislili ob upoštevanju značilnosti tega skiroja. Torej. Zaradi ne previsoke teže je popoln za prenašanje in obenem ne prevelik, da ga ne bi bilo mogoče prevažati v prtljažnem prostoru avtomobila srednjega razreda. Kot tak se mi zdi primeren za otroke, seveda ob upoštevanju zakonskih in starostnih omejitev ter kot osebni prevoznik za zadnjih nekaj kilometrov. Ko se z avtom pripelješ do parkirišča na obrobju mesta ali z vlakom v mesto ter s skirojem nadaljuješ do šole ali delovnega mesta. Za kaj več pa se mi realno ne zdi najbolj primeren.

HVALIMO:

• Lep videz in dobra izdelava
• Velik in dobro čitljiv zaslon
• Lahek in zložen dokaj majhen

GRAJAMO:

• Polne gume
• Premalo močan motor
• Ni aplikacije