KRATEK TEST: Xiaomi 12S Ultra, nov mejnik v mobilniški fotografiji (#video)
Matjaž Ropret 23. septembra 2022 ob 06:09

Na kratko smo dobili v roke letošnji Xiaomijev paradni in najnaprednejši telefon 12S Ultra, ki je žal naprodaj zgolj na Kitajskem, kar je bilo med uporabo tudi zelo očitno. Tako verjetno ne bo priložnosti za daljši test, toda že zdaj smo lahko spoznali njegove ključne lastnosti in kvalitete ter se prepričali, da se bodo ostali proizvajalci morali tako ali drugače odzvati.

Podjetje Xiaomi je lani s telefonom Mi 11 Ultra prvič poskusilo resno zamajati prevlado dvojice Apple in Samsung v zgornjem cenovnem razredu in predvsem na področju fotografije in videa. Reč je imela izrazito izboklino za fotografske objektive in celo mali zaslon poleg njih, rezultati pa so bili lahko impresivni, vendar po naših opažanjih tudi nekoliko nekonsistentni in obdelava signala še ni bila na povsem ustrezni ravni. Za letos so nekoliko spremenili taktiko. Pri glavnem objektivu so uporabili še večje tipalo, odstranili so pretežno nepotreben zaslonček, predvsem pa so se povezali z znanim nemškim fotografskim podjetjem Leica, ki je ravno dobro zaključilo svoje večletno partnerstvo s Huaweijem, za dodatno ekspertizo. Vedno je sicer težko ocenjevati, kaj taka partnerstva, poleg izpostavljanja blagovnih znamk še prinesejo. Toda po prvem sprehodu bi rekel, da je tokrat obdelava fotografij bolj izpiljena in sistematična, čeravno še ne povsem zanesljiva, zelo velik potencial pa ima reč tudi za snemanje videa, v kolikor še tam naredijo nekaj prilagoditev, predvsem glede »navijanja« barv in kontrastov.

Ustavimo se še malo pri zunanjosti telefona. Tokratna izboklina je še malo večja, izdelana v dveh ravninah, vendar izvedena in postavljena tako, da manj moti ravnotežje naprave, pa tudi v živo ne deluje tako hudo vpadljivo kot na fotografijah, čeprav je res gromozanska. Tudi sam telefon ni pretirano težak, niti po dejanski masi (225 g, Mi 11 Ultra je imel 234 g) in še manj po občutku v rokah. Prav tako se ne zdi debel in ukrivljen zaslon ter nedrseče »usnjeno« hrbtišče še dodatno pripomoreta k dobri ergonomiji. Ne vem, kakšna bo zadnja stran čez leto ali dve, toda občutek v roki je prijeten. Zaslon OLED so letos celo nekoliko zmanjšali, na 6,73 palcev s 6,81 palcev, s čimer so poskrbeli, da sama naprava ni zrasla čez obvladljive meje. Ločljivost zaslona ostaja QHD, njegova svetilnost je podobna, osveževanje se dinamično spreminja do 120 Hz in zadeva vsekakor deluje krasno, a tudi mnogi drugi telefoni s cenami nad tisoč evri se ponašajo z enako lepimi ali še bolj impresivnimi zasloni. Čitalnik prstnih odtisov, integriran v zaslon, je deloval brez posebnosti, zvočnikov pa žal nisem uspel preizkusiti.

Kot se spodobi, so pri Xiaomiju vgradili Qualcommov procesor Snapdragon 8+ prve generacije, verjetno bi bila edina možna, vendar manj preizkušena alternativa Mediatekov Dimensity 9000+, ki ga je Asus izbral za svoj »ultimativni« igričarski fon. Glede zmogljivosti, trajanja baterije 4860 mAh), hitrosti polnjenja (uradno sicer 67 W) žično in 50 W brezžično) in podobnih vidikov težko rečem kaj konkretnega, razen tega, da je vse delovalo zelo odzivno, da nisem zaznal kakšnega resnega segrevanja med snemanjem videa in da odstotki baterije niso padali prehitro.

Gre torej za zelo dobro opremljen telefon, toda tisto glavno je foto-video sklop, saj tu res izstopa. Glavni objektiv ima za telefon naravnost ogromno »enopalčno« tipalo, kakršnega so popularizirali žepni fotoaparati, kot sta Sonyjeva serija RX in Canonova GX. Tako veliko površino za svetlobne pike ima med telefoni le še Sonyjev Xperia Pro-I, vendar je ta za razliko od 12S Ultra ne izkorišča v celoti. Pik na tipalu v Xiaomiju je 50 milijonov, seveda jih programska oprema združuje po štiri v 12,5-milijonsko (ločljivost 4096 x 3072). Zraven sta še ultraširoki in periskopski teleobjektiv s 5-kratno optično povečavo, oba z 48-milijonskim tipalom, seveda precej manjšim. Najprej nekaj fotografij za pokušino.

Aparat daje uporabniku možnost izbiranja med »naravnim« (Leica Authentic) in »živahnim« (Leica Vibrant) videzom fotografij. Razlika med njim je kar občutna, saj naravni deluje precej temnejši, barvno »ubit« in z manj vidnimi detajli. Fotografije v živahnem res zasijejo, kontrasti so dobri, hkrati pa tudi detajli in večinoma dinamični razpon, ki se v »avtentičnem« načinu zdi malce omejen. Na voljo je sicer še način umetne inteligence (AI), ki še dodatno poveča kontraste in naredi vse skupaj bolj poudarjeno (ter poslabša dinamiko). Tukaj je nekaj primerjav med različnimi načini:

Glede na sicer dokaj omejen nabor motivov in fotografij bi najraje imel tisto, česar ni, kakopak drugače. To bi bil malo manj izrazit živahni način brez umetne inteligence. Sam videz fotografij se mi zdi še najbolj podoben Samsungovemu in pa precej daleč od Applovega (vsaj pri najnovejših štirinajsticah).

Zaradi velikosti tipala se ne kaže bistveno več detajlov na fotografijah, se mi pa ostrenje robov in poudarjanje podrobnosti ne zdi prehudo, kot je denimo zdaj na novih iPhonih, kar vendarle pomeni, da za doseganje enakega ali boljšega rezultata ni treba izvajati dosti programskih trikov. Velikost tipala se vsekakor odrazi v že kar spodobni globinski neostrini pri določenih motivih (kjer je tisto, kar je izostreno, dokaj blizu), vsekakor večji kot pri treh konkurentih, ki sem jih lahko postavil ob bok temu telefonu. Do izraza pride tudi v slabši svetlobi, vendar bi za konkretno preverjanje tega moral imeti telefon pri sebi dlje časa.

Ultraširoki objektiv se zdi soliden, vendar ne izstopa tako kot glavni:

Zato pa je zelo dober teleobjektiv, ki daje presenetljivo ostre in vsekakor za marsikateri namen uporabne posnetke:

Še vedno se najdejo primeri, ko fotoaparat preprosto zgreši s samodejnimi nastavitvami, vendar sem po prvih vtisih prepričan, da jih je manj kot lani.

Video lahko 12S Ultra snema tudi v razločljivosti 8K, vendar sem se tokrat omejil na 4K (pri 30 sličicah na sekundo). Slika se mi zdi dobra, tudi tu mi je všeč globinska neostrina, ki je pri snemanju nečesa od blizu že tolikšna, da se skoraj ni potrebe opirati na kakšne »kinematografske načine«, ki podoben učinek dosežejo umetno. Se mi pa zdijo tako barve kot kontrasti nekoliko pretirani. Tukaj je nekaj primerov:

Ne pravim, da mora video nujno izgledati tako da bi bil posnet z iPhonom. Nekje vmes med premočnimi barvami 12S Ultre in že skoraj anemičnimi iPhona 14 Pro (Max) bi bil najboljši kompromis. Toda to, kar nudi letošnji Xiaomijev najzmogljivejši telefon, se zdi zelo dobra osnova in tudi presenetljivo kompetentna implementacija velikega tipala v dokaj majhno napravo.

Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje in pol novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od začetka leta 2009 do jeseni 2016 urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.