KRATEK TEST Ford Ranger Stormtrak: Najbližji približek ameriškemu načinu življenja

Preveč polikan »pikap«, da bi mirnega srca vozil po z rastjem in kamnitimi zidovi ograjenih kraških kolovozih seno in vodo na bližnji pašnik. A ko se znebite predsodkov in požrete slino zaradi globokega posega v denarnico, ostane pravzaprav zelo uporabno vozilo. Za določeno ciljno skupino kupcev.

Dvoje mi je ostalo v spominu pa krajši avanturi. Ogromno prostora in neprijeten občutek vožnje po bočno visečem in ne pretiranem strmem travniškem kolovozu. Krivda je na meni. Nimam pretirano veliko izkušenj z vožnjo po brezpotjih, sploh ne z visokim avtom s pnevmatikami primernimi prej za parade kot lezenju navkreber. Kakopak je bila »kriza« samo v moji glavi in ta je potem povzročila neprijeten občutek v trebuhu. Ranger Stormtrak namreč zleze marsikam, tudi na vrh Podkorena, če je to potrebno. Prej meni zmanjka poguma, kot njemu zmogljivosti za brezpotja.

Na zunaj kaže agresivno naravo, ki jo poudarjajo podrobnosti, predvsem črna črta na rdečem pokrovu motorja. Estetskih dodatkov je še kar nekaj in imajo dokaj jasen namen. Delovno orodje, »traktor bi djali«, spremeniti v relativno udoben in predvsem vpadljiv cestni avtomobil. Ford se želi s to posebno izvedbo tudi dostojno posloviti od za zdaj še aktualne generacije Rangerja, preden čez slabo leto v prodajo pride nova (najzmogljivejši Raptor verjetno že pomladi). Še marsikaj je prilagojeno omenjeni ideji. Med drugim z električnim pomičnim pokrovom opremljen ter nasploh čisti in s črno barvo lepo obdelan keson. Težko si predstavljam, da bi v njem prevažal karkoli umazanega, čeprav je čiščenje preprosto. Preveč lepo je izdelan. Premalo »delavski«, da bi mi bilo popolnoma vseeno, kaj bi tja vrgel. Ni čisto nepomembno. Ranger nima še kakšnega prtljažnika, rezen morda zadnje klopi, kjer bi prevažal lepše in občutljivejše predmete. Vse mora biti zadaj in zato mora biti tam po mojem pojmovanju brezpogojno čisto. Če vozimo kaj manjšega, se da pregrado na vodilu zapeljati toliko proti koncu, da stvari ne plešejo po kesonu, a za vsakdanje namene to vseeno ni najbolj uporabno vozilo. 

Relativno majhen gumb, ki ga ima večina Fordovih vozil s samodejnim menjalnikom v Rangerja verjetno res ne sodi. Zgledalo bi kot roza majica na mišičnjaku, ki skrbno goji svoj mačo imidž. Toda ali je res nujna tako masivna ročica, kakršno pričakujemo v vozilu z ročnim menjalnikom? O tem bi lahko razpravljali. Manjša bi na sredinski konzoli sprostila prostor za drugi pladenj za telefon, kar se mi zdi vse bolj uporabno. Boljša polovica mora nekam odložiti svojega in na živce mi že gre, da njenega stalno premikam, kajti odloži ga točno tja, kjer mene najbolj nervira. Pokončno v odložišči za plastenke. In v klasični fordovski maniri oznake ob menjalniku ne svetijo, katera možnost je izbrana. Še ena podrobnost me je presenetila. Prostor za male predmete pod sredinskim naslonom za roke. Ga je res težko obložiti z nečim mehkim? Samo sprašujem.

Kljub zasnovi poltovornjaka nudi Ranger več kot dovolj prostora za pet odrasli oseb. Seveda brez prtljage, ki mora v keson. Še dobro, da je električno premični pokrov vodotesen, v kar sem se bil prisiljen prepričati. Ker sem tja vrgel nahrbtnik s petimi telefoni, sem bil malce živčen. A lilo je kot iz škafa in niti na misel mi ni prišlo, da bi se ustavil se ob cesti in preveril. Na srečo se je vse dobro končalo. Je pa tovorni prostor odličen za prevažanje koles, supov oziroma česarkoli, kar želijo imeti pri sebi aktivni ljudje.

Lagal bi, če bi trdil, da mi vožnja ni ugajala. Sediš visoko kot v tovornjaku, medtem ko v hudem nalivu rineš na Tromejo. Ni bil nuje, toda štirikolesni pogon je prav odlično služil med sekanjem ovinkov na Vršič. Obakrat je nato malo »dišalo« po zažgani plastiki. Posledica mladosti vozila in malo prevoženih kilometrov. Dvolitrski turbo dizelski agregat sicer daje dovolj moči, a ker je vozilo relativno težko, čudežev ne dela. Pri kakšnem speljevanju ali hitrem pospeševanju bi pričakoval kakšnega konja več. Američani vedo, zakaj v poltovornjake vgrajujejo velike in močne agregate. Na trenutke se mi je še zdelo, da je samodejni menjalnik pozen oziroma bi sam z ročnim prestavil prej in da nekoliko »cuka«, kar je najbrž posledica zadrževanja v območju od šeste prestave naprej (skupno jih ima deset). Kljub tem malenkostim Rangerju pri zmogljivostih kot celota nimam česa očitati. Sploh ker je na dosegu roke štirikolesni pogon. Na voljo je način za vožnjo po običajnih cestah in zmogljivejši za hribolazenje. Pri tem so v pomoč reduktor, elektronska zapora zadnjega diferenciala in pomočnik za vožnjo po strmini navzdol.

Vožnja je nekoliko zibajoča. Nič presenetljivega, ker je razdalja od tal do karoserije res visoka. Po eni strani to sproža željo, da bi kar odvil s ceste in še naravnost čez travnik ali njivo, ter odvrne kakršne koli zadrege, ko je treba z ozke trase asfalta odviti v »šoder«, kadar kdo pride nasproti. Po drugi strani pa se takrat in tudi pri vožnji navkreber po kakšni gozdni cesti ta tovornjaček res konkretno ziblje in potniki se občasno počuti kot na čolnu ali ladji. Prepričan sem, da bi nu obtežitev precej spremenila vozne lastnosti, toda med testom nismo imeli priložnosti naložiti česa res težkega, zgolj dokaj lahko kramo za odvoz na zbirni center.

Ceni primerno je vozilo opremljeno z večino voznih pomočnikov, ki delujejo natanko tako, kot sem od njih pričakoval in podobno kot v drugih Fordovih vozilih. Prilagodljivi ohranjevalnik hitrosti in ohranjevalnik voznega pasu sta v pomoč med vožnjo po avtocesti, medtem ko na brezpotjih želite imeti volan trdno v rokah. Uporaben je pomočnik pri spuščanju po klancu, ki vse dozira sam, voznik pa lahko skoraj igra igrice. Kar je mogoče še bolje, če je naklon tak, da komaj upa gledati naprej. Zaradi višine vozila je pregled nad dogajanju na cestišču dober, in nasploh se boste v Rangerju počutili zelo varno.

Hvalimo:

• Agresiven videz in oblikovni dodatki na karoseriji
• Terenske zmogljivosti
• Pogonski sklop

Grajamo:

• Uporabnost tovornega kesona
• Zaradi teže kakšen konjiček več ne bi bil odveč
• Ni hibridne različice