Elektronske ali virtualne kartice s podatki o naročniku na mobilne storitve oziroma eSIMke v temelju spreminjajo pravila igre! Kaj to pomeni za operaterje, proizvajalce telefonov in nenazadnje za vse nas?
iPhone Air je prvi telefon brez ležišča za običajne kartice, ki je na prodaj povsod. So še drugi, a kot Googlov Pixel 10 omejeni na nekatere trge. Razlog je v njegovi tankosti, vendar obstaja še ena plat medalje. Zanimiva predvsem za nas. Ker so čip iz plastične kartice premaknili v elektroniko telefona, so marsikaj poenostavili. Ko menjaš operaterja, ti ni treba iti v poslovalnico ali čakati, da ti kartico pošljejo po pošti. V telefonu imaš, kolikor hočeš, naročniških paketov, preprostejša pa je tudi uporaba ponudbe lokalnih operaterjev v državah z visokimi cenami gostovanja. Dobiš kodo QR, jo prebereš s kamero telefona in čez nekaj kratkih trenutkov je proces zaključen, telefon pa pripravljen. Ali ura, ki ima od virtualne kartice še največ koristi. Bile bi občutno debelejše s pladnjem za fizično kartico.
Prepričal sem se, kako preprosto je z omrežjem združljivo Applovo, Huaweievo ali Samsungovo uro povezati vanj. V skrajnem primeru celo brez branja kode, čeprav je to bolj ali manj običajen način. Gre pa takole: odpreš aplikacijo, ki skrbi za povezavo ure s telefonom, izbereš prenos kartice eSIM nanjo in slediš korakom na zaslonu.
Virtualno kartico so predstavili pred šestimi leti in od takrat so jo omogočili praktično vsi naši operaterji. Čeprav se širi razmeroma počasi, napovedujejo, da bo najkasneje do leta 2030 75 odstotkov uporabnikov mobilnih storitev prešlo nanjo. Hkrati jo podpirajo tudi proizvajalci telefonov. Tudi če ne ciljajo na njihovo tankost, se ne otepajo sprostitve prostora v ohišju, ki ga zlahka uporabijo za vgradnjo večjih baterij ali boljših kamer.
Umik fizične kartice, ki jo nekateri označujejo za relikt preteklosti, bo olajšal operaterjem uvajanje novih in preoblikovanje obstoječih storitev. Ni pa zanje popolnoma brez nevarnosti, saj poenostavi vzpon novih ponudnikov. Kar že opažamo na trgu mednarodnega gostovanja, ki je bil lani težak 7,65 milijarde evrov. Namesto da bi plačevali polne cene gostovanja ali se odločali za operaterjeve opcije, pred potovanjem na spletu kupimo kartico lokalnega operaterja in eSIM naložimo na telefon. Ko prečkamo mejo, so njegove storitve na voljo takoj oziroma nam ni treba kupovati fizične kartice, kot smo to počeli do zdaj. Poleg lokalnih imajo od kartic eSIM največ koristi globalni ponudniki mobilnih storitev, med katerimi se je znašla celo neobanka Revolut, ki na primer ponuja za bolj ali manj visok znesek možnost gostovanja skoraj povsod po svetu. Uporaba njihovih storitev je preprosta, a po mojih izkušnjah so pogosto opcije za nekatere države ali regije oziroma ponudbe lokalnih operaterjev cenejše.
Ti še zdaleč niso največja grožnja. Bolj kot njih se operaterji bojijo, da bi proizvajalci telefonov, med katerimi jim največjo grožnjo predstavlja Apple, prevzeli del njihove pristojnosti. To še zdaleč ni nemogoče. Naročniki Telekoma Slovenije paket za uro Apple Watch izberejo in naročijo v aplikaciji na telefonu. Če bi lahko na enak način sklenili še naročniški paket zanje, bi operaterji izgubili moč vplivanja na to, kaj kupujemo in uporabljamo. O ideji, da bi izdelovalec postal globalni virtualni operater, pa si nihče ne upa razmišljati na glas. To bi obstoječa telekomunikacijska podjetja degradiralo na ponudnike omrežne infrastrukture, kar spominja na situacijo, ko so aplikacije takojšnjega sporočanja uničile trg kratkih sporočil in operaterjem odvzele dober delež prihodkov.
Brez komentarjev