Pretočne video storitve so na krivulji vzpona, ki ji bo morala v letu ali dveh slediti faza sodelovanja. Če je ne bo, bomo ponovno prisiljeni pogledovati po črnih, ilegalnih kopijah tistega, kar bomo želeli gledati.
Netflix je z modelom »vse kar lahko poješ za X evrov« vplival na upad piratiziranja, a se pojavljajo znaki, da se bo morda zgodovina ponovila. Vse več ponudnikov, nastajajo namreč kot gobe po dežju, saj vsak želi zagrabiti čim večji kos še vedno rastoče pogače, in ekskluzivnost vsebin nas postavlja pred pomembno vprašanje. Koliko mesečnih naročnin na pretočne storitve smo poleg drugih ravno tako (ali še bolj) pomembnih komunikacijskih storitev sploh pripravljeni plačati. Seveda rabimo telefon z dostopom do interneta, čim hitrejši domači priključek v internet in nenazadnje še klasično televizijsko storitev, ki se ji večina ni pripravljena odreči. To znese med 50 in 70 evri mesečno. Podlaga, na katero zlahka dodamo vsaj še 40 evrov za štiri glavne pretočnike, da bi imeli poln dostop do najboljših zabavnih in športnih vsebin. Dvomim, da smo pripravljeni tako na široko odpreti denarnico, še posebej, ker ne moremo 24 ur na dan in sedem dni v tednu presedeti pred zasloni. Plačevati nekaj, kar potem redko ali zelo dolgo ne uporabljaš, pa je najmanj negospodarno. Če ne uporabim katerega drugega, bolj slikovitega izraza.
Nič ne bi imel proti temu, da bi se po zgledu storitev pretočne glasbe lahko odločil za eno naročnino, s katero bi pokril družinske potrebe po zabavi in izobraževanju (dokumentarci so ravno tako zanimive vsebine). Fanatični navdušenci nad športom bi se verjetno odločili še za športi pretočnik. To pa je to. Drugačne kalkulacije so neumnost. Ako nam tega ne bodo dali, potem je jasno, kako se bomo obnašali. Bili dlje časa lojalni izbrani storitvi, ki bo nudila največ, kolobarili med naročninami ali pač tisto, česar na izbrani storitvi ni, iskali v globinah črnega trga. Drugače preprosto ne more biti. Naj ponudniki rečejo in storijo, kar koli želijo. Večkrat je bilo že dokazano, da represivno preganjanje piratstva v primeru filmov in serij ne prinese rezultatov. Podobno je tudi pri zatemnjevanju športnih prenosov, kar je že druga tema. Vanjo raje ne bi posegel, ker ji nikdar ne moreš priti do konca.
Katere storitve so me torej letos prepričale, so pri nas dostopne in kaj jim zamerim?
Netflix. Pretočna storitev je žrtev lastnega uspeha. Ko so filmski studii ugotovili, kako lepo služi z njihovim trudom, in hkrati dojeli, da je globalni dostop preko interneta do gledalcev izredno preprost, so mu začeli mešati štrene. Pričakovano, a dejansko daleč od tega, da bi bilo to kakorkoli dobro za nas. Starosta med pretočnimi storitvami posledično izgublja naročnike in se spogleduje po modelu ogleda z oglasi ter omejevanju priljubljenega »športa« souporabe naročniškega paketa. Kljub temu da nekaterih priljubljenih vsebin ni na njegovem seznamu, Netflix po zaslugi lastne in neodvisne produkcije praktično iz vsega sveta ohranja primat vsebinsko najbolj bogate pretočne storitve, v kateri vsi v družini najdejo nekaj zase. In je zatorej za marsikoga prvi izbor.
Netflix sledi viziji globalnega televizijskega programa in odpira vrata neameriški produkciji – dokler je ta v okvirjih, ki se mu zdijo primerni. Zadnje čase velik poudarek daje azijskemu stripu oz. animaciji.
Disney+. Politično in kulturno korektne in neproblematične vsebine so glavni adut, s katerim ta storitev prodira v predvsem v tradicionalna družinska okolja. Kljub izrednemu seznamu vsebin občasno delajo milo rečeno neumnosti. Razumem čemu. A vseeno. Kot verižnemu gledalcu mi ni všeč predvajanje po kapljicah – eno epizoda na eden, ter občasni umiki nekaterih filmov in serij. Smisel pretočne storitve je stabilnost. Ko je enkrat vsebina objavljena, naj ostane tam na vekov veke. Izjema so lahko avtorske pravice. Ena od tistih stvari, ki jih najraje opravim z, »druga zgodba«. Še nekaj me je zbodlo. Subjektivno seveda. Frekvenca novih, meni zanimivih vsebin (poudarek je na fantaziji in znanstveni fantastiki) v izrekajočem letu ni opravičila mesečne naročnine. Netflix mi jih je ponudil občutno več.
Disney stavi na svoje vsebine. Res, da jih ima veliko, toda zadnje čase se vse bolj čuti, da je večina narejena po istem kopitu. Morda je tudi preveč poudarka na franšizi Marvel.
Tako Netflix, kot Disney+ slovenskim naročnikom nekaj dolgujeta. Lokalizacijo vsebin, ki jo mimogrede pri prvem čakam že od dneva, ko je s fanfarami najavil prihod na naš trg. V tem času so lokalizacijo dobili južni sosedi. Mi pač ne. Še posebej je to neumno v primeru Disneyja. Kot pogost gost v slovenskih kinematografih, televizijskih programih in pred lastno storitvijo na HBO-jevi, ima nič koliko datotek s podnapisi in sinhronizacijo. A nam jih ne da. Poln koš izgovorov imajo. Nobenega ne sprejmem in upam na dvoje. Da ponudnika spremenita obnašanje ali da ju v to prisilimo.
HBO Max. Bodisi ima Warner Bros. Discovery težave ali so direktorji družno vstali z levo nogo, da so napovedali umik nekaterih priljubljenih vsebin iz svojega pretočnika. Čeprav je manjši, mu dajem zaradi lokaliziranih vsebin (predvsem sinhroniziranih risank) prednost pred Amazonovo in Applovo storitvijo in ga kot takšnega uvrščam na tretje mesto meni najljubših storitev letos.
Seznam vsebin tega pretočnika je krajši od seznama drugih dveh, toda zato boste v njem našli več kakovostnih filmov in serij.
Kot nič kolikokrat do zdaj, bo razdrobljenosti ponudbe sledilo združevanje in izmenjava vsebin. Prišel bo čas, ko bom izbral enega ponudnika, ker mi je všeč njegovo ime, ker mi nudi kakšno posebej zanimivo lokalno akcijo ali zaradi česar tretjega, in imel preko njega dostop do večine svetovne (ne samo ameriške) produkcije. Legalni Kodi torej! A zagotovo se to ne bo zgodilo že v naslednjem letu.
Brez komentarjev