Do konca dvatisočdvaindvajstega po Kristusu odštevamo ure in tako je tu še zadnji od člankov, v katerih sva z Marjanom ocenjevala, kakšno tehnološko leto je za nami, in izpostavljala naprave, ki so nama bile na posameznih področjih najbolj všeč. Zdaj pa bova razkrila še vsak po tri, ki so na naju med vsemi naredile največji vtis, seveda ob upoštevanju različnih kriterijev od same tehnologije do vrednosti za ceno.
V poštev torej pridejo kakršni koli tehnološki izdelki, pa tudi programska oprema ali digitalne storitve, ki sva jih letos prvič videla oz. imela priložnost uporabljati. Četudi na določenih področjih (prenosniki, avtomobili, ure, tudi telefoni) ni bilo veliko res izstopajočih in je bil splošni vtis bolj v slogu »nič posebnega,« pa se je kakšen edinstven vendarle našel, in nasploh je bilo veliko dobrih. Zato je bilo na koncu ker težko zožiti izbor na samo tri.
Matjaž – Dostopen sanjski televizor, šokantne slušalke in nadgradnja domačega omrežja
Res je, v igri sem imel izdelkov, toda nekateri močni pretendenti, kot so televizor Samsung S95B, izvrsten debi nove in skoraj zagotovo najbolj perspektivne zaslonske tehnologije (QD-OLED), robotski sesalnik Roborock Q7 Max+, za moj okus letos najbolj ličen (skupaj s samočistilno postajo) in prvak v razmerju med ceno in kvaliteto, in BMW serije 2 Active Tourer, verjetno najbolj simpatičen in prijeten avto, kar sem jih letos vozil, so nazadnje ostali pod stopničkami. Prav tako igralna konzola Xbox Serije X, saj ni ravno nov izdelek, le kupiti mi ga je končno uspelo pa letu in pol čakanja, in pretočnik HBO Max, ki sicer predstavlja bistven napredek v primerjavi z ob slovesu že zelo ostarelim HBO Go. Affinity Photo 2 se je še bolj približal cilju, ki je, zagotovo, zaradi njega pozabiti na Photoshop in Lightroom, toda tako velikega napredka, kot ga poskuša prikazati podjetje Serif, vendarle ne predstavlja. Tako so tule moje trije zmagovalci:
1. LG OLED C2 – Televizor, ki izpolnjuje vse želje
Ne samo televizor, temveč brez večjega dvoma izdelek leta. Skoraj vse pri tem televizorju je blizu perfektnega in še cena, sploh za diagonalo 165 cm (a tudi 139 cm), ni nič višja od konkurenčnih, slabših v najmanj enem, v skoraj vseh primerih pa kar več vidikih. Slika je fantastična, ne glede na vir, a še posebej pri kakovostih virih in v formatih HDR, je taka, kot bi si je lahko samo želel, in po lanskem G1 (v bistvu oba uporabljata enak zaslon) je to prvi televizor, pri katerem sem lahko po prvem dnevu nastavljanja parametrov slike slednje do konca pustil povsem pri miru, saj me ni nič več motilo, ne glede na to, kaj sem gledal. Letos so dodali še presenetljivo dober zvok, izboljšali dizajn in še malce pohitrili uporabniški vmesnik. Ob tem, da je še vedno v samem vrhu za igričarske namene. Prostor za izboljšave seveda še vedno obstaja, saj je “domači zaslon” bistveno preslabo izkoriščen, še naprej manjka aplikacija NBA, daljinec nima osvetljenih tipk in ne da se izključiti njegovega delovanja v vlogi “zračne miške”.
Zanesljivo se bo kdo vprašal, zakaj ne zgoraj omenjeni Samsung? Ni kaj, predvsem s sliko, ki ima v HDR-ju še bolj sijoče barve, je impresioniral. Toda kot celota je LG kakovostnejši izdelek, premore bolje izdelano in trdnejše ohišje z lepšim podstavkom, odzivnejši vmesnik in neprimerno kvalitetnejši zvok, pa tudi podporo za format Dolby Vision, tako v pretočnih vsebinah kot v igrah, kar drugo korejsko podjetje še naprej ignorira zaradi promoviranja lastnega formata HDR10+. Poleg tega je v osrčju C2 preizkušena tehnologija, pri S95B pa gre vendarle za prvo generacijo, in na voljo je v kopici dimenzij (konkurent samo v dveh), tudi takih, ki nadomeščajo računalniški monitor pa vse do onih, ki tekmujejo z velikostjo slike iz projektorja. Zato je bila odločitev zame jasna.
2. Realme Buds Air 3 – Kaj sploh še ostane dragim slušalkam?
Izdelek na povsem drugem koncu cenovnega spektra, a prav take imamo najraje. Poceni, a enako dobre kot dva- ali trikrat cenejše. S priporočeno ceno 60 evrov, a pogosto naprodaj še ceneje, je ta model najbolje pokazal, kakšen nivo se že dosegle popolnoma brezžične slušalke. Ne samo to, tako dobre so, da so bile večino leta moja prva izbira, poleg Huaweijevih Freebuds Pro 2. Priporočena cena za slednje je 200 evrov! Realmejeve so udobne, dovolj majhne, nevsiljive, zvočno zelo spodobne, kar primemo v roke, je izdelano kakovostno, nudijo (glede na ceno) nepričakovano učinkovito aktivno dušenje hrupa in hkratno povezovanje z dvema napravama (multilink), baterija traja dovolj dolgo in škatlica se polni čez USB-C. Manjkata zgolj brezžično polnjenje in podpora za naprednejše kodeke (npr. LDAC), vendar je oboje daleč od usodnega pomena. Te slušalke so, upoštevajoč ceno, šokantno dobre in do nadaljnjega ostajajo enostavno priporočilo za vsakogar, ki kupuje tovrsten pripomoček.
3. TP-Link Deco X50 (in XE75) – Brezžično omrežje, kot sem si ga vedno želel
Že prejšnje naprave za prepleteno omrežje (Deco m5) so pred tremi leti in pol povzročile pravo revolucijo v našem domačem omrežju. Lepo smo s signalom pokrili vse kotičke, povsod zagotovili ustrezno hitrost vsaj za brskanje po spletu, sistem je bil stabilen tudi pri več kot 30 (hkrati) priključenih “odjemalcih”, vse se je dalo upravljati v pregledni aplikaciji na telefonu, pa tudi enostavno po potrebi dodajati dostopne točke, če smo želeli omrežje še razširiti. Vseeno pa ne najbolj zmogljive antene in standard Wi-Fi 5 nista bila povsem kos debelim stenam in višanju hitrosti proti gigabitnim. Letošnja nadgradnja najprej z enotami Deco X50 s standardom Wi-Fi 6 in nato še XE75, ki podpirajo Wi-Fi 6E, in s tem dodatni frekvenčni pas 6 GHz, je prinesla občutno pohitritev ter procesor, ki zmore “prebaviti” tudi sto (in več) priključenih naprav. V hišah in stanovanjih, ki nimajo prehudih preprek za signal, je mogoče že s kompletom X50 dosegati hitrosti, primerljive z gigabitnimi kabli, trenutno ne poznam ničesar, kar bi ponujalo več za soliden denar (komplet treh stane nekje med 250 in 300 evri). Kdor ima zahtevnejšo konfiguracijo prostorov in materialov (sten), se bo lahko omenjenim hitrostim približal z XE75 in zato porabil precej manj denarja, kot če bi se odločil za katero koli konkurenčno rešitev s podporo za Wi-Fi 6E. Res dobre naprave, ki obenem niso drage, so tiste, ki me najbolj razveseljujejo.
Marjan – Cenovno dostopna ura, najbolj podcenjen telefon in zanimiv, a predrag robot
Letošnje leto ni bilo v ničemer izredno, kajti na večino področji smo bili priča evoluciji in »lišpanju« še znanih naprav, storitev in tehnologij. Z eno samo povedjo ga še najbolje opisuje »na zahodu nič novega«. V nekem drugem bratskem jeziku se skovanka sliši veliko bolje, a tudi v mojem lepo pove, kako se počutite, ko zaljubljenost mine. Všeč mi je bil vzmeten električni skiro Navee S65, toda ko pomisliš na težo in ceno, te navdušenje hitro mine. Občudoval sem idejo o nadzornih kamerah s sončnimi celicami in lokalno hrambo posnetkov Eufy, nato pa konec leta slišal za varnostno luknjo. Malo verjetno, da bi preko nje kdo »vlomil« v video tok nameščenih kamer, a je to hkrati ponovni dokaz, da izdelovalci več govorijo, kot skrbijo za varnost. Kar nekaj je bilo zanimivih avtomobilov. Ne bom jih našteval, saj so brez izjeme daleč nad mojimi finančnimi zmožnostmi. Izbrati treh izdelkov in jih posebej izpostaviti, zato niti ni bilo pretirano težko!
1. ASUS Zenfone 9 – Najbolj spregledan telefon
Asusov telefon sem izbral in dal na prvo mesto preprosto zato, ker je bil letos z naskokom najbolj spregledan. Krivda je vsaj delno v dejstvu, da ga ni v ponudbi operaterjev in delno v tem, da se, žal moram to reči, tajvanski izdelovalec in trgovci ne trudijo približati ga morebitnim kupcem. Ima, kar bi marsikdo znal ceniti in bi mu več kot zadoščalo. Zmogljiv procesor, obvladljive mere, soliden zaslon, dokaj pošteno ceno in lastnost, s katero se loči od vseh ostalih. Fizično stabiliziran objektiv zadnje kamere. Res škoda, da se je Zenfone 9, podobno kot lanski predhodnik, utopil v ponudbi Applovih in Samsungovih iz leta v leto vse bolj podobnih in marsikdaj oblikovno dolgočasnih telefonov, ki lomastijo po slovenskem trgu. Še en dokaz slabe konkurence, ki je seveda posledica nedelovanja prostega trga. Tako bo, vse dokler bomo telefone pretežno kupovali preko operaterjev.
2. Huawei Watch GT 3 SE – Nudi dovolj za zahtevan denar
Huawei je leto po tekočem traku predstavljal ure družine Watch GT. Od vseh nudi »SE« najmanj in oblikovno ne predstavlja presežka, toda po drugi strani je zelo verjetno zmagovalka, ko gre za razmerje med ceno in zmogljivostjo. Upam se trditi, da se je ne bi branil noben rekreativni športnik, ki išče uro, da bo spremljala predvsem telesne vadbe. V ponujenih športnih načinih se ne razlikuje veliko od dražjih modelov (in ur tekmecev), pri zdravstvenih funkcijah manjkata snemanje elektrokardiograma in termometer, medtem ko nudi do 14-dnevno življenjsko dobo baterije ob stalnem spremljanju srčnega utripa, nasičenosti kisika v krvi, stresa in spanja. Njena dodatna prednost je lahkost ohišja iz kompozita, kar za resnega rekreativca ni nepomembna lastnost.
3. Irobot Roomba Combo J7 – Zaradi inovativnega mesta krpe za brisanje tal
Roombe so sinonim za kakovostne robotske sesalnike z dolgimi življenjskimi dobami in v običajni ponudbi (brez akcij) ravno tako sinonim dragih izdelkov. Tudi Combo j7 je za moj okus predrag. A v izbor prvih treh sem ga uvrstil ceni navkljub. Kar nekaj »kitajskih« robotov nudi namreč boljše razmerje med ceno in sposobnostmi. Ravno tako ga nisem uvrstil zaradi obsežnih samočistilnih funkcij polnilne postaje. Spet so boljši Kitajci. Razlog je v inovativnem mestu in načinu uporabe krpe za mokro brisanje tal. Nenazadnje gre za kombinirano napravo. Krpe nima ves čas pod zadkom, temveč je na hrbtu, od kjer jo roki spustita pod zadek samo takrat, ko želimo, da robot tla sesa in obenem briše. Ves čas je na robotu in je ni treba odstraniti, ko se bojimo, da bo močila in celo umazala ravnokar očiščene preproge.
Naslovna ilustracija: DepositPhotos
Brez komentarjev