LG je po poročanju tujih medijev kot tretji izmed »velikih« proizvajalcev opustil predvajalnike blu-ray. Že pred leti sta to storila Samsung in Oppo, še naprej pa jih v ponudbi ohranjata Panasonic in Sony.
Korejsko podjetje je imelo v paleti modela UBK80 in UBK90, ki se ju ponekod še dobi, toda LG je proizvodnjo menda končal. Tega sicer ni uradno oznanil, vendar na svojih spletnih straneh nima več objavljenega nobenega tovrstnega izdelka. Tudi pogled v slovenske iskalnike cen pokaže zgolj predvajalnike japonskih Panasonica in Sonyja. Za slednjega, ki ima v lasti tudi hollywoodski studio, je to morda še najbolj logično.
Že z igralnimi konzolami prejšnje generacije so se mi te zdele najbolj smiseln predvajalnik ploščkov za domače uporabnike, ki bi občasno pogledali kaj s kakšnega blu-rayja ali DVD-ja. Malo drugače je za entuziaste, ki od take naprave želijo še kaj dodatnega, ne zgolj to, predvsem v smislu priključkov, pošiljanja zvoka naprej v nespremenjeni obliki in podobno. Vendar tudi konzole vse bolj izgubljajo reže, kamor bi se dalo vtakniti ploščke, in s tem seveda predvajalnike, predvsem v imenu popolne »digitalnosti« vsebin, brez fizičnih nosilcev – tudi stara kolekcija iger na ploščkih je v tem primeru obsojena le še na zbiranje prahu –, in tudi nekoliko kompaktnejše zasnove. Bomo videli, kaj bosta Microsoft in Sony storila pri naslednji generaciji čez nekaj let.
Blu-ray se pravzaprav že pred tem ni zares prijel. Ta format so imeli radi samo največji filmofili in tisti, ki so želeli kar najboljšo kvaliteto slike. Bitna hitrost pri 4K je namreč lahko do 128 Mb/s, medtem ko se pri pretočnih storitvah v tej razločljivosti giblje med 15 in 30 Mb/s, višja bi pomenila prevelike obremenitve tako v omrežjih kot v podatkovnih centrih. Tako so predvajalniki blu-ray svojo najvišjo prodajo dosegli že l. 2017, nedolgo po uvedbi, potem so se številke le še zniževale. Na množičnem trgu je »standard« kljub sliki standardne razločljivosti ostal DVD. Še danes si v knjižnicah lahko izposodite filme in risanke na tem, predhodnem nosilcu, novejšega praktično ne boste srečali. Del razloga za nepriljubljenost je zagotovo v tem, da smo se vsi tisti, ki smo si pred tem ustvarili lepo zbirko na DVD-jih (in še prej na video kasetah), lahko zgolj kislo nasmehnili ob misli, da bi še drugič ali celo tretjič vložili denar v kupovanje istih naslovov za privilegij imeti na polici zbirko s sliko polne visoke razločljivosti ali 4K. Zdaj sicer redno plačujemo za pretočnike, vendar smo tam vsaj sproti deležni novih vsebin, in za denimo 120 ali dobrih 200 evrov na leto tudi veliko filmov na ploščkih ne bi kupili.
Naslovna fotografija: DepositPhotos
Brez komentarjev