KONEC DEKADE: Pretežno oblačno z občasnimi razjasnitvami
Marjan Kodelja 16. decembra 2019 ob 06:30

V nahrbtniku imam USB-ključ zaradi navade in za vsak primer, v principu pa ga (skoraj) ne potrebujem, saj mi popolnoma zadoščajo storitve hranjenja datotek na spletnih strežnikih.

Če bi vodjem informatike v večjih podjetjih pred desetimi leti dejal, da bodo nekoč zaposleni večino poslovnih datotek hranili na irskih strežnikih, bi me verjetno najmanj »čudno« pogledali. Natanko to pa se je zgodilo, ponajveč zaradi Microsoftove pisarniške storitve Office 365. Spremenjene poslovne prakse pa je zgolj odziv na trend, ki sem ga kot navaden uporabnik z največjim veseljem sprejel že pred desetletjem. Zanašanje na storitve hranjenja v oblaku za prenašanje datotek med napravami kot tudi za njihovo dolgotrajno varno hrambo!

Pred desetletjem pa je bilo stanje v marsičem drugačne. Zvezdica vodnica je bila storitev DropBox z za današnje razmere ubogim brezplačnim prostorom, a s poudarkom na preprosto sinhronizacijo datotek med napravami. Prenašanje datotek, za kar smo ob zori računalništva uporabljali diskete, kasneje pa zgoščenke, prenosne diske in na koncu vse večje USB pomnilniške ključke. Ti so šele bili raketa. Fizično majhni, preprosti za prenašanje in s hitrim branjem in zapisom podatkov. So pa skoraj čez noč postali nepotrebni in danes jih mečejo za tabo že na vsaki malo bolj pomembni prireditvi. Razloga pa sta povečanje brezplačnega prostora v hrambah ponudnikov, ki jim nudenje prostora ni glavna dejavnost in občutnejši dvig hitrosti fiksnega in mobilnega dostopa v internet. Zadnji pa je postal z vključenimi količinami tudi cenovno ugodnejši.

Zaradi dviga hitrosti ni časa za kavo

Nekoč smo se šalili, da če si hotel prenesti večje datoteke nekam na splet, si zagnal prenos, nato pa odšel na kavo. Hitrost v smeri od uporabnika je bila pri večini priključkov v internet namreč katastrofalno nizka. Od tu tudi moje trdno prepričanje, da če je le mogoče, od svojega operaterja zahtevaj vsaj 10 Mb/s v tej smeri. Saj dobro vem, kaj pomeni, če je manj. Doma imam namreč dva priključka in en ima tozadevno hitrost le 1 Mb/s. Kadarkoli pošiljam datoteke velike nekaj deset ali nekaj sto MB, traja, traja in traja, računalnik pa je v tem času neuporaben, saj prenos zasede skoraj celotno pasovno širino in je tudi odpiranje spletnih strani počasno.

Pri višji hitrosti pa ni težav, čeprav so datoteke večje, kot so bile. Povečale so se namreč najmanj za desetkrat, predvsem na račun viške kakovosti vsebin, ki jih hranijo. Če je bila datoteka s solidno fotografijo pred desetimi leti velika nekaj sto kB, je danes »težka« nekaj MB. Pa še vse več jih imamo, kajti s pametnimi telefoni snemamo skoraj vsak dan, posnetkov pa ne brišemo, tudi če so obupno slabi. »Jih bo že telefon ponoči prenesel v oblak.«

Dojemi že enkrat, ni »zastonj kosila«

Hranjenje datotek v oblaku smo sprejeli in pozabili na njegove slabe plati, še posebej ko uporabljamo brezplačne različice. Ponudniki pa niso neumni in dobro vedo, koliko zastonj prostora morajo dati, da ga boš kmalu zapolnil. Naslednje GB-jte ti računajo, vendar cene na mesečni ali letni ravni niso pretirane, manj kot kavica na dan, če se razumljivejše izrazim. Ker pa storitev plačaš, nisi na udaru oglasov, deluje po drugačnih pravilih igre in zagotavlja več zasebnost. Apple ali Dropbox namreč po nepotrebnem ne bereta, kaj se skriva v tvoji datoteki.

Kar se zasebnosti tiče, je na podobni ravni hramba OneDrive, pa tudi storitve operaterjev. Microsoft ti 1 TB prostora zastonj nudi, le če si naročnik storitev Office 365, ki te na letni ravni stane okoli sto evrov. Drugače pa moraš za uporabno količino plačati. Operaterji ti sicer nudijo za globalne razmere manj prostora, vendar nimajo interesa, da bi brskali po tvojih datotekah.

Potem pa so tu še izdelovalci telefonov in na prvem mestu Google. Veliko nudi vsak na papirju zastonj, ampak če pristaneš, da so tvoji podatki vir informacij, s katerimi služijo. Stara zgodba, za katero nima smisla zgubljati veliko besed, Google glede tvoje fotografije, algoritmi berejo pošto in datoteke, da v njih iščejo ključne besede, pomembne za oglaševalce, podatki pa so tudi hrana za venomer lačne algoritme poglobljenega učenja, s katerimi učijo umetno inteligenco. Podoben tek za podatki, a v manjšem obsegu imajo tudi izdelovalci telefoni, kadar nudijo svojo storitev hrambe, delno pa tudi izdelovalci pametnih ur, zapestnic in drugih »zbiralcev« podatkov, ki jih taksisto hranijo na spletnih strežnikih.

Kadar na splet daješ datoteke z občutljivo vsebino, jih pred prenosom v oblak na svoji napravi najprej šifriraj, da jih nihče ne bo mogel prebrati.  

Oblačne hrambe, ki ti krojijo življenje

Dropbox

Krivec, da se o spletni hrambi sploh pogovarjamo, saj je začel s storitvijo s poudarkom na preprosti sinhronizaciji datotek med napravami. Zastonj dobiš 2 GB, za deset evrov mesečno pa 2 TB prostora. Aplikacija je na voljo skoraj za vse sisteme, storitev pa ni globoko integrirana, ko so nekatere druge. 

OneDrive (Microsoft)

Microsoft zastonj nudi 5 GB, za dolarje mesečno pa dobiš 100 GB. Hramba je globoko integrirana v operacijski sistem WIndows 10, še bolj pa v pisarniški paket Office 365, saj z naročnino dobiš še najmanj 1 TB velik prostor za svoje datoteke. 

Drive (Google)

Google je sila prijazen, saj ti brezplačno nudi 15 GB, poleg tega pa ima uporabnik telefona s sistemom Android na voljo celo neskončni prostor za hranjenje fotografij in video posnetkov pod pogojem, da se strinja s stiskanjem, ki ga nad njimi izvede Google. Na prvi pogled nič posebnega. Fotografijo imajo lahko največ 16 milijonov slikovnih pik, video pa polne razločljivosti HD. Vseeno pa pride do izgube kakovosti zaradi agresivnega stiskanja datoteke. Res odlične fotografije zato raje shrani drugje. Če potrebuješ več prostora, lahko dokupiš 100 GB za 2 dolarja mesečno. Storitev je sicer globoko integrirana v sistema Android in Chrome OS ter pisarniški paket Google Docs. 

iCloud (Apple)

Apple se pregovorno ne ozira veliko na tekmece. Storitev, ki je sicer del sistemov iOS in MacOS, nudi v brezplačni različici 5GB. Potrebuješ več, izvoli, pa plačaj. Evro mesečno za 50 GB, 3 za 200 GB ali 10 za 2 TB. 

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.

Trend bo obstal, a vseeno pripravi denar

To kajpada ni vse. So še drugi ponudniki oblačnih shramb za podatke, še več pa je takšnih, ki jih uporabljamo, ne da bi se tega pravzaprav zavedali. Kupiš pametno uro in ta vse zbrane podatke redno pošilja na strežnik ponudnika naprave, aplikacije ali storitve. Pogosto celo na več naslovov. Ne moreš pa ti odločiti, kje naj jih hrani, naprav, ki to počnejo, pa je vsak dan več in nič ne kaže, da se bo karkoli spremenilo. Hrambo v oblaku za vse svoje datoteke pa verjetno potrebuješ. Če nisi naročen na Microsoftov Office 365, potem si primoran uporabljati plačljive različice, kajti brezplačen prostor, ki ti ga storitev nudi, zelo kmalu presežeš. Še nasvet. Oblačne hrambe so varne in malo je verjetno, da bi zaradi katastrofalnega dogodka izgubil shranjene podatke. Lahko pa tu odpovedo gostoljubje, zato imej res pomembne datoteke, shranjene še na fizičnem nosilcu, ki ni priključen nikamor, temveč nekje varno shranjen, predvsem pa blizu in dosegljiv tudi brez povezave v internet. 

Naslovna fotografija: Deposit Photos

Avtor Marjan Kodelja
mm
Marjan se s tehnološkim novinarstvom ukvarja od leta 1997 in v tem času je videl že mnogo stvari, ki se nikoli niso uveljavile ali pa so imele kratek čas trajanja. Začel je pri računalniški reviji Moj mikro in ter 2000 postal njen urednik. Veliko kasneje je bil urednik naprej tednika Stop in nato še tednika Vklop, trenutno pa kruh služi s pisanjem tehnoloških člankov.
Marjan Kodelja - prispevki
2 komentarja

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja