Graf prodaje digitalnih fotoaparatov je skoraj popoln trikotnik. Od levega kota, ki predstavlja konec 90-ih let prejšnjega stoletja, prek vrha v letu 2010, do današnjih dni številke najprej dokaj strmo rastejo in nato približno enako hitro padajo. Edino zgoraj se rahlo zravna, saj je prodaja leta 2009 – najhujšem obdobju gospodarske krize – nekoliko padla, preden je v začetku prejšnjega desetletja dosegla zenit, ki bo za vedno ostal tam nekje zgoraj, le še spomin na sijajne čase približno med letoma 2004 in 2012 (mogoče 2013). Ne samo, da se ne bodo nikoli več ponovili, določenim kategorijam (namenskih) fotoaparatov dobesedno grozi izumrtje. Zadnje leto dekade je dokončno potrdilo, da je množični trg teh pripomočkov mrtev, težko pa je najti kakšne znake, da bi ga lahko karkoli še obudilo k življenju.
Lahko se pritožujemo nad ponavljanjem zguljene fraze, da so pametni telefoni pokopali (kompaktne) fotoaparate, vendar so številke neizprosne. Padec je bil tako strm, da je že leta 2016 skupno število, ki vključuje tudi zrcalnorefleksna in brezzrcalna ohišja, padlo na nivo leta 2002, ko s(m)o šele nekateri kupovali svoje prve »digitalce«. Leto kasneje se je prodaja obdržala na enakem nivoju, predlani je padla že pod 20 milijonov kosov, kar je le še šestina rekordne letine. Lanskih podatkov še ni, toda nobenih indicev ni bilo o rasti povpraševanja.
So pa še drugi znaki, da je zanimanje za samostojne fotoaparate med običajnimi uporabniki popolnoma uplahnilo. Z določenimi kategorijami modelov so se proizvajalci popolnoma nehali ukvarjati, saj so »najnovejši« predstavniki stari že kar nekaj let. Nekoč so nove modele predstavljali samo zaradi drugačnih barv ali mogoče malo spremenjenega ohišja. Tudi v tistih razredih, ki jih še vzdržujejo, vidimo le peščico novosti na leto. »Dogaja« se večinoma le še pri napravah za napredne ljubitelje in profesionalce. Največji fotografski sejem Photokina bi moral letos preiti na vsakoletni ciklus iz bienalnega (kar sicer nikoli ni imeli pravega smisla, če je bilo v najboljših časih povsem v redu na dve leti), vendar bi hkratni premik termina z jesenskega na pomladnega pomenil le pol leta razmaka med prejšnjo in naslednjo izdajo. Seveda so zadevo zamaknili na prihodnji maj, a zdaj že vemo, da se približno polovica velikanov panoge prireditve ne bo udeležila. Nobeno presenečenje ne bo, če bo kölnski dogodek šel po poti hannovrskega Cebita. In, nenazadnje, za teste fotoaparatov je v zadnjem času najmanj zanimanja med vsemi preizkusi na Tehnozvezdju, in nasploh so med najmanj branimi članki. Tudi sami se sprašujemo, kaj lahko preizkušamo pri teh izdelkih, pa da ni pomembno zgolj za resne uporabnike (denimo hitrost in natančnost samodejnega ostrenja, razporeditev in uporabnost tipk in kolesc, seciranje posnetkov v detajle), ni povezano s snemanjem videa za konkretno uporabo in ni pritoževanje nad vsem, kar v primerjavi s telefoni manjka.
Preprosto so telefoni že pred časom prišli do točke, ko je množicam postal fotoaparat odveč, saj jim ne nudi več (dovolj velike) dodane vrednosti. Tako se ljudje večinoma tudi ne zanimajo več, ali bi jim jo morda še kdaj lahko prinesel nekaj dodatnega. S tem, kar jim ponujajo telefoni, so povsem zadovoljni, kakovost, zmogljivost in vsestranskost pa tam še iz leta v leto napredujejo. Za takrat, ko res hočejo ali rabijo nekaj več, naj bo kvalitete, možnosti kreativnega izražanja ali lovljenja motivov, ki (za zdaj) še presegajo zmožnosti mobilnikov, pa imajo v omari nekaj, kar ni bistveno slabše od tistega, kar bi kupili danes. Verjetno dražje kot pred leti, kajti cene so se generalno zvišale. Nekje je pač treba nadoknaditi vsaj del izgubljenih prihodkov in dobičkov. Zamudili so proizvajalci kajpak že zdavnaj, pa niti ni nujno, da bi imeli dosti več možnosti, če bi vse naredili pravilno. Vsekakor pa ostaja dejstvo, da so fotoaparati ostali na nivoju orodij, ki sicer omogočajo doseganje dobrih ali celo fantastičnih rezultatov uporabnikom, ki to znajo izvleči iz njih – s pravilnimi nastavitvami in dodatki, tehniko, naprednim obdelovanjem posnetkov in še čim –, so pa popolnoma neseksi in na pogled tehnološko zastareli ob boku telefonom (čemu je na primer standardna velikost zaslona celo desetletje ostala in je še vedno tri palce???), predvsem pri škljocanju v načinu auto dajejo na pogled slabše rezultate in ne omogočajo preprostega pošiljanja fotografij kamorkoli, najsi bo na druge naprave ali na spletne storitve.
Vse to proizvajalci vedo ali pa bi se vsaj morali zavedati že od viška slave naprej. Pa vendar so do kolikor toliko spodobne povezljivosti prišli šele pred kratkim in nikoli niso uspeli v fotoaparate vgraditi dovolj zmogljivih procesorjev, ki bi omogočali podobne trike z zajemanjem večih (različnih) posnetkov in njihovim združevanjem v končno fotografijo, ki ima ali boljšo dinamiko, ali (delno) obide prepreke teme ali pričara kar prepričljiv učinek zamegljenega ozadja. Dejstvo je, da bi klasika zaradi večjih tipal, resne optike, pravega zuma, možnosti nastavkov, filtrov, bliskavic, mikrofonov in vsega ostalega še lahko imela svojo vlogo tudi med ljubitelji, ne samo profesionalci, vendar nihče ni naredil kaj veliko, da bi te prednosti združil z napredkom, ki ga je prinesla mobilniška fotografija. Mogoče lahko izpeljemo zaključek, da klasična fotografska podjetja kolikor toliko razumejo le prave fotografe in njihove potrebe, vsej množici ostalih, ki bi radi le ohranili spomin na ta dogodek ali oni obisk znamenitosti, pa niso znala dati v roke (in žepe) pripomočkov, ki bi jim pomagali do čim bolj všečnih fotografij. Kar so dobili pri »telefončkarjih«. V bistvu gre samo za to – pomembno je, da fotka pade v oči, da so ljudje vzhičeni nad njo, ne kako tehnično brezhibna je. Podobno lekcijo so dale skozi že tudi kakšne druge industrije, ki proizvajajo naprave, povezane z našimi čutili.
Naslovna fotografija: Deposit Photos
Brez komentarjev