Delitvena ekonomija v povezavi s socialnim podjetništvom ni bila mišljena kot bogatenje posameznikov, temveč napraviti nekaj dobrega za druge, izboljšati kakovost bivanja.
Ni narobe, da so nekateri v tem videli poslovno priložnost, nisem pa najbolj navdušen nad načinom. Uničiti stare storitve z nižanjem cen, prerazporeditvijo prihodkov in žal tudi nižanjem kakovostne ravni. Drugače ne znam opisati na primer Uberja ali Airbnbja. Ne eno ne drugo ni naredilo ničesar za razvoj in dvig kakovosti. Razvili sta le spletni osnovi, kjer drugi nudijo, kar imajo. Prav, če bi ostalo pri tem. Žal pa zapovedujeta pravila igre ter za svojo spletno storitev pobereta relativno velik delež zaslužka. Nista ne ponudnik prevoza ne hotelska veriga, vendar se natanko tako obnašata. Stvari so še celo tako daleč, da v mestih prebivalci niso mogli dobiti stanovanj v dolgoročni najem, saj se je bilo za lastnika donosnejše, če jih je oddal turistom. Znižanje kakovosti bivanja meščanov je zato oblasti prisililo prepovedati oddajanje stanovanj, dovoljeno je le ponujanje sob. Razvoj dogodkov kaže na uničevalno past digitalne ekonomije. Dejali boste, da ni nič narobe in da nihče ne bi smel preprečevati poslovnih priložnosti. Morda, če ne bi bilo druge plati medalje. Kam pa naj gredo družine, ki stanovanja najemajo in ne kupujejo? Pod most? Slovenija je izjema, kajti večina domov je lastniških, česar niti približno ne boste našli v državah z več stoletno kapitalistično tradicijo.
Ni vedno izključno vse v denarju
Za začetek delitvene ekonomije lahko štejemo idejo, ki se je prijela v velikih mestih z dobrim javnim prevozom – souporaba avtomobilov. Prebivalci imajo avtomobile. Zakaj bi ti stali, končno so narejeni, da vozijo, ne da stojijo, in zakaj ne bi lastniki z njimi nekaj zaslužili, kadar jih ne potrebujejo? Nastale so storitve posojanja vozila, ki v svetu niso neobičajne. Poskusi so bili tudi pri nas, zato pa sta uspela druga dva projekta, kratkotrajni najem električnega vozila (Avan2Go) in ljubljanski sistem izposoje koles bicikeLJ. Ta mi je še posebej všeč, ker ni striktno komercialen, kot so podobni v tujih mestih. Ena ura je brezplačna, zato večina uporabnikov ničesar ne plača. Kako neposlovno, a hkrati prijazno do meščanov pa tudi turistov. Storitve pa ni povsod po svetu organizirala mestna oblast. So skupnosti, ki ponujajo enak model najema: kolesa so na voljo na znanih mestih, na spletu ali v mobilni aplikaciji vidimo, kje je najbližji, in plačamo s plačilno kartico. Vse skupaj za razmeroma majhen denar, kar storitev ločuje od na primer klasičnih ponudnikov najema koles v turističnih krajih. Podobno kot z avtomobili je tudi z nepremičninami. Stanovanje, hišo lahko ponudimo v najem na Bookingu ali Airbnbju, nasprotje njima pa je storitev Couchsurfing.com za popotnike. Poceni spanje na kavču naključnega ponudnika, ki je morda pripravljen biti tudi vodič po svojem kraju. Večinoma brezplačno ali za majhen denar. Podobno je še z vrsto drugih storitev. Na voljo je klasična ponudba, ki obstaja od začetka časa, potem storitve digitalne ekonomije, kjer gre za denar in zatiranje tekmecev, nekje v kotu pa so še storitve žlahtne delitvene ekonomije v povezavi s socialnim podjetništvom.
Ljubljanski ponudniki stanovanj raje poslujejo prek Boookinga kot prek Airbnbja. Za zadnjega namreč velja, da dostikrat pripelje slabe goste, ki znajo v stanovanju marsikaj uničiti. Zgodi pa se tudi, da prideš v tuje mesto, kjer imaš rezervirano sobo, pa ti lasnik rezervacijo, ne da bi ti povedal, zakaj, odpove. Ti pa se znajdi kot veš in znaš. Airbnb se ne čuti odgovornega za nič od tega!
Zmagovalec pobere vse
Delitvena ekonomija ostaja in skrbi, da je ljudem bolje, a zadnjo dekado je morda bolj zaznamovala digitalna ekonomija. Ta sega dlje, kajti ideja je uporabiti digitalne tehnologije in splet za nove poslovne priložnosti. Na eni strani za obstoječa podjetja, na drugi pa za zagonska podjetja, ki jim je digitalni prostor edino “igrišče”. Zanimiva so predvsem ta. Ni važno, koliko časa so že na trgu, večina posluje z izgubo. So pa tudi primeri zavajanj. Elizabeth Holmes so verniki digitalne ekonomije častili kot Jobsa, celo oblačila se je kot on. Njeno podjetje Theranos je z obljubo o stroju, ki bo iz ene same kapljice krvi bolnika izvedel vse o njegovem zdravstvenem stanju, zbralo veliko kapitala. Nakar je prišla streznitev, ugotovitev oblasti, da je vse skupaj pretiravanje, če ne celo laž in podjetje je propadlo. Zanimiva so tudi tehnološka podjetja v finančni industriji. O njih imam namreč mešane občutke, ki sem jih že večkrat omenil. Ves čas vztrajajo, da niso banke, vendar nudijo bankam podobne storitve. Kaj pa sta drugega vodenje stanja na nekem računu in plačevanje z aplikacijo in (ali) kartico? Kaj sploh želijo? Razviti storitev do ravni, ko jih bo kupila uveljavljena banka zaradi njihove tehnologije, ali pa pridobivanje podatkov o nakupnih navadah in finančni moči uporabnikov, ki jih je mogoče na trgu bogato prodati trgovcem. Tega namreč banke ne počnejo!
Ni važno, ali nam je digitalna ekonomija všeč ali ne, zaznamovala bo tudi naslednje desetletje. Vprašanje je, kako in na kakšen način in kakšne bodo posledice na družbo kot tako. Delitvena ekonomija in socialno podjetništvo je treba podpreti, nisem pa pristaš podjetji in idej, ki ničesar v resnici ne izboljšajo, hkrati pa zasledujejo idejo, da zmagovalec pobere vse. Družba namreč ne bi smela delovati po Darvinističnih načelih, kajti potem se večini ne obeta nič dobrega.
Naslovna fotografija: Deposit Photos
Brez komentarjev