KONEC DEKADE: Deseterica najpomembnejših telefonov

Poleti 2010, malo pred potovanjem po zahodni obali ZDA, sem kupil svoj premierni pametni telefon. Tisto pomlad je Samsung predstavil Galaxy S, prvi androidni mobilnik, ki se je zares kosal z iFonom. Moj telefon je bil Galaxy, vendar ne S. Vseeno se mi je na tistem potovanju odprl svet, kajti vse sem lahko storil s svoje dlani – rezerviral prenočišča, kupoval po spletu, navigiral, preverjal različne informacije, brez težav odgovarjal na e-pošto, skratka počel se tisto, kar je zdaj samoumevno, takrat pa še ni bilo. Edino fotografiral nisem z njim. No, kakšen posnetek sem že naredil, ampak za resno zajemanje spominov fotoaparat niti slučajno ni bil dovolj dober. Vse ostalo pa se je dalo početi, celo na tistem 3,2-palčnem zaslonu.

Pametni telefoni so bili med poslovnimi uporabniki razširjeni že v prejšnjem desetletju, toda stvari so se, milo rečeno, spremenile, ko je l. 2007 na sceno stopil iPhone, in ko so dobro leto kasneje udarili še androidni predstavniki. Takrat nekje, ko sem si omislil svojega prvega robotka, se je tudi začela nezadržna pot v drugačno dobo, v kateri brez telefonom ne moremo več živeti. Poglejmo torej katera deseterica je najbolj zaznamovala iztekajočo se dekado (štejemo pač od 2010 do 2019) in imela največji vpliv na to, kako so se stvari razvijale.

Najprej nekaj častnih omemb. Tistih, ki se niso uvrstili na seznam, a bi se v bistvu lahko. Google Nexus 5, eden najbolj čislanih poceni telefonov z vrhunskimi specifikacijami, ki pa v resnici ni premaknil ničesar. Samsung Galaxy Note je spodbudil ljubezen do orjaških telefonov, toda trije drugi telefoni tega proizvajalca so bili boljši in zato je original ostal zunaj seznama. Nokia Lumia 1020, ki je nadaljevala tradicijo Nokie 808 Pureview z ogromnim fotografskim tipalom z 41 milijoni točk, je pri fotografiji zares izstopala. Toda sicer je bila v najboljšem primeru solidna in nihče je ni zares posnemal. Applov iPhone 6 je klasika, a tudi ta korporacija je imela v desetletju še dva pomembnejša telefona. In lahko bi izbral še katero koli od Sonyjevih Xperij Compact, ki so dolgo časa držale ljubke mobilnike pri življenju. Toda koncept majhnega telefona je nazadnje umrl in noben od teh Sonyjev ni bil tak, da bi si ga res zapomnili.

(Naslovna fotografija: Deposit Photos)

Apple iPhone 4 (2010)

Več Applovih telefonov bi se lahko uvrstilo na ta seznam, nazadnje sta v končnem izboru obstala dva. Prvi je iPhone 4, pomemben z več vidikov, nenazadnje že zato, ker je bil zadnji, ki ga je na odru predstavil pokojni Steve Jobs. (Naslednje leto so iPhone 4S pokazali dan pred Jobsovo smrtjo, vendar ga ni bilo več v dvorani.) Toda njegov glavni prispevek je bil v zasnovi in obliki ohišja. Še danes večinoma poznamo telefone, ki imajo spredaj in zadaj stekleno ploščo, vmes pa jekleno (ali aluminijasto) ogrodje. Štirica pa je prinesla resne izboljšave še marsikje kje drugje. Uvedli so štirikrat višjo ločljivost zaslona, selfijevski in konkretno izboljšan glavni fotoaparat, ki je znal snemati HD-video, sistem iOS pa je postajal zrel. Zapletli so se tudi v aferico z izgubljanjem signala (»držite ga narobe!«), toda vse odtlej imajo telefoni na kovinskem ohišju prekinitve za antenski sprejem, le malo pametneje postavljene.

Samsung Galaxy S II (2011)

Z že omenjenim Galaxyjem S se je Samsung zasidral med vodilne proizvajalce. Dvojka leto kasneje pa je bila pravi zmagovalec tega začetnega obdobja, zverina, ki ji druge znamke preprosto niso uspele parirati. Ko sem ga prvič videl na Cebitu, sem pomislil, da z velikostjo pretiravajo, toda jasno mi je bilo, da bo to telefon leta. Tega modela tudi nisem več preskočil, bil je preprosto predober in tudi preveč simpatičen za uporabo. Za tiste čase ogromen zaslon AMOLED, kamera z osmimi milijoni točk, gigabajt pomnilnika in vse specifikacije, ki se jih je bilo mogoče zamisliti, nazadnje pa še nadgradnja na Android 4.1, prvo res dovršeno in uporabno različico tega operacijskega sistema. Z esdvojko se je začela Samsungova dominacija, ki traja še zdaj. In čeprav so bili nekateri hardverski preskoki v naslednjih letih večji, je le redkokateri mobilnik dajal vtis tako izboljšane in naprednejše naprave v primerjavi s tem, kar smo videli leto prej.

HTC One (M7) (2013)

Če bi razglašali zmagovalca lepotnega tekmovanja, prvi HTC One ne bi imel dosti konkurence. Ta telefon je bil prečudovit, tako za oči kot za rokovanje. K izjemnemu dizajnu in aluminijastemu ohišju z res glasnima stereo zvočnikoma so dodali še sijajen zaslon (četudi LCD) in vrhunske strojne lastnosti. Po tem izdelku ni bilo več poti nazaj k plastičnim dragim telefonom, čeravno je Samsung še eno sezono poskušal vztrajati z njimi. Žal pa je bil to tudi HTC-jev vrhunec, ki kasneje ni več znal ponoviti formule za uspeh, temveč je pretežno recikliral ene in iste ideje s slabšo izvedbo. Prvi One je bil tudi tako sijajen na večini ostalih področij, da smo mu oprostili zgrešen fotoaparat z velikimi pikami na tipalu, pri katerem niso znali pravilno spisati algoritmov za obdelavo signala in uporabnike frustrirali s šumom, vijoličnim nebom ter slabimi detajli zaradi nizke ločljivosti. Vseeno, uvrstitev v deseterico najbolj prelomnih telefonov desetletja je več kot upravičena in zaslužena.

Oneplus One (2014)

Znamka Oneplus se je pred približno šestimi leti pojavila z veliko pompa in pol leta kasneje končno splovila prvi izdelek, ki naj bi opravil z ostalimi paradnimi telefoni. Ni se izteklo čisto tako, tudi zaradi nizkih proizvodnih količin in trapastega sistema vabil, toda Oneplus One (1+1) je bil nekaj posebnega. Velik, brezkompromisen in poceni. Odprl je vrata izzivalcem velikih, saj je dokazal, da so ljudje pripravljeni kupiti telefon tudi kje drugje, kot pri operaterju, in tudi od koga, ki ga v bistvu sploh ne poznajo. Tudi za uporabo pa je bil fantastičen. Sistem Cyanogen je bil takrat najboljša izvedba Androida, z njim in zmogljivim hardverom je telefon dobesedno letel, bil je tudi eden prvih, ki mi je omogočal snemanje videa 4K (četudi s slabim zvokom). Vsi po malem dvigujejo cene, zelo očitno tudi Oneplus, pa vendar se več proizvajalcev trudi za približno polovično ceno v primerjavi z »najboljšimi« ponuditi primerljivo dober telefon. Trend se je začel 1+1, kajti takrat sem zanj, s 64 GB shrambe, plačal 313,99 evrov (299 plus 14,99 evrov poštnine).

Samsung Galaxy Note 4 (2014)

Istega leta, samo nekaj mesecev kasneje, je Samsung izdal telefon z vsem, kar je lahko stlačil vanj, če se lahko tako izrazim. To je med drugim pomenil zaslon QHD, za tiste čase ogromno baterijo (3220 mAh), hitro polnjenje, že zelo izpopolnjeno različico pisala S Pen, resno dober fotoaparat (tudi s 4K!), dejansko delujoč čitalnik prstnih odtisov in vsaj za ogrodje je že uporabil aluminij, če je bila zadnja stranica še plastična. Tega leta je Note brez dvoma presegel Galaxyja S (na vrsti je bila številka pet), zraven so predstavili še Note Edge, ki je kot prvi imel (na eni strani) ukrivljen zaslon, in kot da se je Samsung ustrašil tega. Naslednje leto je vse napore vrgel v (odlično) družino Galaxy S6, Note 5 sploh ni prišel v Evropo, leto kasneje je Note7 dobesedno zgorel, in s tem je bilo konec resnega vpliva, ki ga je imela ta linija telefonov po res presenetljivem, skoraj šokantnem uspehu prvega »zapisnikarja«. Toda Samsung se je tudi kaj naučil in zaradi tega je linija Galaxy S toliko boljša.

Samsung Galaxy S7 Edge (2016)

Prav iz te je še tretji in zadnji Samsung na seznamu. Resda je Galaxy S6 Edge zares začel trend ob robovih ukrivljenih zaslonov, toda S7 Edge je to dokončno populariziral, prodajal se je bolje kot klasični Galaxy S7, pa tudi ergonomijo so v enem letu dodelali, saj zadnja stran ni bila več povsem ravna. Takrat je korejski proizvajalec tudi prvič uporabil še do letos aktualno tipalo z 12 milijoni pik pri glavnem fotoaparatu in na foto-video področju presegel tekmece (žal je kasneje sledila rahla stagnacija). Nadgradnje sistema so ga nekoliko upočasnile, toda štirje gigabajti vgrajenega pomnilnika (S6 je imel tri) so dovolj, da se s tem telefonom še danes da brez težav shajati. Ko je izdelal robno essedmico je bil Samsung v svoji najboljši formi doslej. Nekaj znamenj nakazuje, da bi pri S11 utegnili videti vsaj podobno zagnanost, kakšni bodo rezultati, pa bomo ocenjevali prihodnjo pomlad.

Xiaomi Mi Mix (2016)

Če je S7 Edge uveljavil vihanje zaslona, je Xiaomijev Mi Mix prvi resno začel odmetavanje vsega sala okrog ekrana. Mimogrede – samo poglej, kakšen je bil HTC One. Xiaomi že nekaj let poleg izdelovanja telefonov z odličnim razmerjem med ceno in kvaliteto navdušuje z uresničevanjem norih idej. Med prvimi tovrstnimi šoki je bil dotični izdelek, saj so na treh straneh rob okrog zaslona stanjšali na minimum. Celo tako zelo, da so morali prestaviti sprednji fotoaparat na spodnji rob in za zvok uporabiti tresenje ohišja. Oboje smo kasneje videli še kje drugje. Prvi Mi Mix je bil sicer poln kompromisov in pri dvojki so bili precej manj drzni, so pa vseeno spodbudili še ostale, in danes je že skoraj nekaj narobe, če sprednja stran ni kar se da izkoriščena z zaslonsko površino. Xiaomi pa preizkuša še druge koncepte, med njimi zaslon povsem okrog in okrog.

Apple iPhone X (2017)

Od štirice naprej je Apple izdelal še nekaj klasik, med njimi velja omeniti vsaj (podaljšano) petico in šestico, ki je uvedla »večji« zaslon po pritisku androidnih tekmecev in se je prodajala bolje kot žemljice. Toda tisti, ki je znova premešal karte, je bil iPhone X. Desetica ob deseti obletnici (kar seveda ne pomeni deseti iPhone po vrsti), prva z zaslonom OLED in prepoznavo obraza kot biometrično metodo odklepanja. Zaradi sofistirane tehnologije Face ID so se morali zateči z zarezi v zaslonu, ki so jo naslednje leto vsi neusmiljeno kopirali, pa če je bila potreba zanjo ali ne. V tej generaciji je Apple tudi prešel na dvojni fotoaparat in s tem dokončno nakazal, da v tem smislu ni poti nazaj. Izgon izhoda za slušalke pa se je zgodil že leto prej in z desetico (pa tudi osmico) smo samo dobili potrditev, da je tudi tu stvar (vsaj, kar se tiče Appla) zaključena. Za obletnico je najvrednejša korporacija na svetu morala pokazati nekaj posebnega in to ji je pretežno uspelo. Samo zgolj ekstremno visoka cena, ki niti kasneje ni zelo padla, je temu telefonu preprečila, da bi postal podoben hit in klasika, kot je bil denimo iPhone 6.

Google Pixel 2 (XL) (2017)

Kup stvari je bilo narobe z drugo generacijo Googlovega Pixla – ta linija je nasledila priljubljene Nexuse –, še posebej z večjim modelom XL. Toda če kateri, je ta dvojica telefonov pokazala, kaj zmore t. i. računska fotografija. Google je uporabil dokaj povprečno strojno opremo (podobno 12-milijonsko tipalo kot Samsung), vendar je z različnimi triki in obdelavo signala dosegel dinamični razpon, podrobnosti in kasneje še nočni pogled, kakršnih na telefonih še nismo videli, od takrat naprej pa so skoraj nekaj običajnega in nujnega v višjem cenovnem razredu, vse skupaj pa že prodira v cenejše telefone. Kako velik preskok je takrat uspel Googlu in kako dobra sta bila fotografsko Pixla druge generacije, pove tudi to, da ne trojka ne štirica nista pomaknila letvice naprej. Vsekakor pa so programski triki, ki jih omogoča velika procesorska moč, med njimi zajemanje večjega števila posnetkov in združevanje v enega za končni rezultat, zdaj obvezen del mobilniške fotografije.

Huawei P20 Pro (2018)

Prav s fotografskimi sposobnostmi se je skoraj povsem na vrh prebil Huawei. Toda še kakšno leto ali dve, ko so njegovi mobilniki že prevzemali kupce Galaxyjem S in ostalim uveljavljenim modelom, smo vedno znova ugotavljali, da jim še malo manjka do statusa najboljših. S P20 Pro se je ta percepcija dokončno spremenila. Tu bi pravzaprav lahko bil že Mate 10 Pro, kajti to je bil zame prvi Huawei, pri katerem nisem več ničesar pogrešal v primerjavi z ostalo konkurenco, toda prodajno je ostal na obrobju, P20 Pro pa je vse skupaj prenesel v množični trg, zraven pa dodal še izstopajoč foto-video sklop, z velikimi tipalom pod glavnim objektivom in trikratno optično povečavo (letošnji P30 Pro je nato dobil kar petkratno s periskopsko postavitvijo leč). Prvič smo videli še prelivajočo se barvo ohišja, ki jo vse od takrat vsepovprek posnemajo. Celotna družina P20 je za Huawei pomenila dokončno zasidranje med vodilno trojico in odskočno desko za napad na prvo mesto. Pokazala je, da kitajska podjetja dokončno obvladajo strojno opremo, rešiti morajo le še zagato s programsko.