Steve Jobs je pred skoraj desetletjem in pol v slavni primerjavi tablične računalnike (konkretno iPad) označil za osebne avtomobile, osebne računalnike (PC-je) pa za (pol)tovornjake. In seveda napovedal, da bodo kupci od takrat naprej raje posegali po prvih. Mogoče je celo izgledalo tako do njegove smrti približno leto kasneje, toda nato so tablice izgubile začetni zalet in vse doslej proizvajalci zanje niso našli prave formule. Tudi najnovejše poteze ne kažejo, da bi jo. Kvečjemu poskušajo to kategorijo naprav odpeljati v še bolj nišne vode. Medtem marsikdo sicer uporablja oboje, vendar za karkoli resnega še naprej »terenca«.
Apple se je dolgo trudil različne modele iPad – v ponudbi jih ima vsekakor preveč – prikazati kot bolj priročne in prijetne nadomestke za klasične prenosnike (Macbooke) in to še vedno do določene mere počne, vendar se tega nikoli ni lotil zares iskreno. Če bi se, bi prilagodil programski del (iPadOS), da bi ta odgovarjal tudi zahtevnim uporabnikom. Tako pa slednji, ker ne dobijo pravega datotečnega sistema, brskalnika, kakršnega se spodobi, večopravilnosti z okni, enakovrednih (pisarniških in drugih) programov s tistimi v okolju MacOS, za resno delo slejkoprej ostajajo pri prenosnikih ali celo namiznih računalnikih. Toliko lažje, ko pogledajo še cene, saj podobna konfiguracija tablice z vsemi potrebnimi dodatki lahko stane več kot res dober prenosnik (z več priključki in še kakšno prednostjo). Situacija je zelo podobno na androidni strani, kjer se denimo Samsung ukvarja s tem, da uporabnikom omogoča »namizje,« vendar so prav tako problem aplikacije, ki imajo manj funkcionalnosti kot denimo v okolju Windows, pa tudi njihov nabor je bistveno slabši kot za iPadOS.
Tako se je Apple očitno vsaj za iPad Pro odločil, da bo to zares namenska naprava za določene kreativne panoge, ne več niti prestižna tablica za uživanje v vsebinah niti bolj fina zamenjava za prenosni računalnik. Z zaslonom OLED, naprednim aktivnim pisalom in povsem uporabi s prsti ter pisalom prilagojenimi aplikacijami ter zmogljivostmi in trajanjem baterije bodo nagovarjali ilustratorje, oblikovalce, skladatelje in druge glasbenike, arhitekte, video ustvarjalce, filmarje in še nekatere ustvarjalce. Take, ki napravo za svojo kreativnost morajo imeti vedno pri sebi in tudi »v zraku,« na kolenih ali kako drugače v trenutku navdiha nekaj naredijo. Klasičen prenosnik z miško zanje ne pride v poštev, pripravljeni pa so tudi plačati, kolikor proizvajalec zahteva. Ta pa je en sam, kajti Samsung kljub poskusom nima niti primerljive strojne (sploh pri zmogljivostih in pisalu, tudi več kot 1 TB prostora za podatke ne ponuja), še manj programske opreme. To so očitno kupci, na katere stavi Apple. Koliko jih je, ne znam povedati, zelo verjetno pa dovolj, da bo zadeva konkretno dobičkonosna.
Ipad Air in tudi »osnovni« iPad sta napravi s precej manj jasnim namenom obstoja in uporabe. Sploh prvi, kajti za tablico, kjer nas ne prepričujejo, da je nekaj, kar v resnici ni, se tudi kar dobro ve, za kakšne namene jo bodo kupci uporabljali. Gledali bodo različne video vsebine, brskali po spletu, prebrali in odpisali kakšno e-pošto, načrtovali potovanje v (Googlovih) Zemljevidih in počeli, kar je še nezahtevnih opravil. V tem razredu si tudi marsikdo predstavlja, da bi za tako napravo dal nekje od 250 do 300 evrov, Ipad za več kot 400 evrov se marsikomu že zdi preveč, še toliko bolj 600+ za 256 namesto skromnih 64 GB prostora za podatke (pri čemer bi bila opcija 128 GB daleč najbolj smiselna, vendar se pojavi šele pri Ipadu Air, vendar tudi letos prvič).
Navkljub razrešeni prejšnji pripombi je »Zrak« s sedemsto (128 GB, manjši zaslon) iali skoraj tisoč evri (13 palcev) daleč zunaj sprejemljive cene za dodatno napravo. Enako velja za Samsungove (Galaxy Tab S9), ki so cenovno (morda zaradi OLED-a) še višje. Če te opremim z zadosti oz. enako diska, kot ga dobim v prenosniku (npr. 1 TB), višjo količino delovnega pomnilnika in vsemi atraktivnimi dodatki, bo cena primerljiva zelo lahkemu, tankemu in elegantnemu prenosniku. V kolikor tablici dodam tipkovnico, bo masa takšnega kompleta zelo verjetno višja od slednjega. In ta po možnosti (prav tako) premore zaslon OLED.
Čeravno mnogi imajo »avtomobile«, so ti dopolnilo poltovornjakom in, kot rečeno, morajo biti dovolj poceni. Vedno je bilo nenavadno, da tablice po opremljenosti bistveno zaostajajo za cenovno primerljivimi telefoni, a to se očitno nikoli ne bo spremenilo. Apple je morda na enem koncu pahljače našel pravi recept, četudi za ozko ciljno skupino. Na drugem pa ga nobenemu proizvajalcu ne uspe najti, nič dosti ne prispevajo niti razvijalci programske opreme. Tako ostajamo pri sezonskih nakupih, kjer odštejemo čim nižjo ceno »za nekaj spodobnega.« Izkušnja nato ni idealna, vendar dovolj dobra za »spremljevalno« napravo, katere edina pomembna pridobitev je večja površina zaslona v primerjavi s telefonom. A že ti so tako veliki, da marsikdo za kaj tabličnega niti ne vidi razloga. Prav je tako. Manj kupljenih zelo verjetno pomeni tudi manj proizvedenih in malenkost manjši vpliv na okolje.
Brez komentarjev