Zgodba o doktorju molekularne biologije, ki ne po svoji volji v oddaljenem osončju išče zdravilo za naše Sonce, je milo rečeno rahlo napeta, da ne rečem neumna, vendar karizma glavnega igralca ohranja film gledljiv.
Kot hudič križa se izogibam filmov, kjer se glavni igralec večino časa ubada sam s sabo, in še to v zaprti konzervi svetlobna leta od doma. Zato sem se kar malce zbal, da ne bom zdržal do konca. Brez potrebe, kajti Ryan Gosling se je v film Projekt Zadnje upanje izkazal. Še bolj postane, ko se mu pridruži mali »skalnati« vesoljec, ki na trenutke spominja na Groguja iz Vojne zvezd. Ne zaradi videza ali govora, temveč zaradi ljubkih izpadov navdušenja.
Torej. Zemlja se ponovno znajde pred potencialnim globalnim izumrtjem. Med Venero in Soncem znanstveniki odkrijejo infrardečo črto, imenovano po odkritelju Petrovu. Izkaže se, da se na najbližjem planetu razmnožujejo in z ogljikovim dioksidom hranijo enocelični organizmi, ki jih doktor Grace imenuje astrofagi, ti pa se po energijo nato odpravijo na površino Sonca. Zaradi ugodnih razmer se hitro množijo ter vse bolj senčijo sončno svetlobo. V tridesetih letih bo to na Zemlji povzročilo katastrofalno ledeno dobo. Kaj hitro znanstveniki še ugotovijo, da naše osončje ni izjema. Opazijo zatemnitve vseh zvezd v bližini, razen ene v približno dvanajst svetlobnih let oddaljenem osončju Tau Ceti. Treba bo iti tja in preveriti oziroma najti zdravilo.
Ljudje zaženejo projekt »Hail Mary«. Vesoljska ladja z učinkovitim pogonom, ki za gorivo uporablja ravno problematične mikroorganizme, naj bi tja pripeljala tri astronavte. Ker je večletno potovanje naporno, bodo ta čas v umetni komi. Vrnitev nazaj zaradi premalo goriva ni predvidena, načrtovano je, da ugotovitve nazaj na Zemljo prinesejo sonde. Film se začne, ko se iz kome z amnezijo prebudi Grace in ugotovi, da pilot in inženirka kome nista preživela. Ko se mu počasi vrne spomin in s skoki zgodbe v preteklost izvemo, zakaj pravzaprav gre, sreča tujo vesoljsko ladjo, za katero se izkaže, da je tam iz istega razloga. Glej ga zlomka, na njej je ravno tako preživelo eno samo bitje.
Naslov filma ima samo posredno nežno povezavo s katoliško vero. Izhaja namreč iz zelo dolge podaje Zdrava Marija v ameriškem nogometu, ki ima zelo malo možnosti, da uspe. Pustimo ob strani, ali lahko mikroorganizmi na lastni pogon potujejo med planetom in Soncem ter tam preživijo, v filmu je še cel kup drugih pogojev z majhno verjetnostjo uspeha. Priti do oddaljenega osončja, najti način za komunikacijo z vesoljcem, saj je njuno skupno delo pogoj, da najdeta zdravilo za skupno težavo, in prilagoditi to razmeram v njunih osončjih. Kajpada jima uspe. Dogodi se celo nekaj nepričakovanega. Kaj natančno ne bom izdal.
Ne samo da je film dobro posnet. Karizma glavnega igralca, dobra animacija kamnitega vesoljca, razkrivanje dogajanja pred njunim srečanjem po kapljicah, inteligentni humorni vložki in predvsem natančno zamišljeni prizori so zagotovilo, da razen res le enkrat ali dvakrat ne boste zapadli v dolgočasje. Ob tem ne zanemarite, da traja dve uri in pol. Kar ni malo. Še posebej ne za film, v katerem si akcija in dinamični prizori ne sledijo eden za drugim.
Spominja morebiti na Medzvezdje ali Potnike, a je hkrati od njiju v vseh prvinah dovolj odmaknjen in vsebuje večino prvin dobre znanstvene fantastike. Veliko skrivnosti s preobrati, ki ohranjajo napetost ob zvokih glasbenih uspešnic iz prejšnjega tisočletja. Ne bi šel zanj v kino, a gledanje doma, ko pride na katerega od pretočnikov, vsekakor priporočam.
Kaj: dve uri in pol dolg celovečerni film Projekt Zadnje upanje (Project Hail Mary)
Kje: kinematografi (v prihodnje verjetno na pretočniku Amazon Prime Video)
Ocena 3,5: Pričakoval sem veliko dolgočasja. Glede tega sem se zmotil. A ko začneš razmišljati o verjetnosti zgodbe, kaj hitro ugotoviš, da je večinoma močno privlečena za lase.
Priporočilo: Film subtilno propagira sodelovanje, sprejemanje drugačnosti in herojstvo, zato je narejen na način, ki je primeren za vse.
Brez komentarjev