Ko Nick Nolte reče, “Govoril sem”, Joda pa te gleda z velikimi očkami!

Revolveraš v galaksiji daleč proč dobi občutek vesti, poleg popolnoma novega oklepa, ter se z zelenim dojenčkom vrste brez imena, odpravi dogodivščinam naproti. Disneyjeva storitev pretočnega videa si ne bi mogla želeti boljšega začetka, kot ji je uspel z znanstvenofantastično serijo The Mandalorian.

Za mano je tretja epizoda, kajti vedno rad počakam in se prepričam, saj serije kakovost običajno izkažejo po drugem ali celo tretjem delu. Za dotično pa dvomov ni. Mnogo bolje od filmov, morda me bo kmalu presenetil “Vzpon Skywalkerja”, so izkoristili potencial, ki jim ga daje življenje in nasploh vse v galaksiji tam daleč proč in naredili zgodbo, ki je hkrati gledljiva, nosi v sebi žmoht, ki ga pogrešam v zadnjih nekaj filmih, pa tudi sveža in dovolj dobra, da pritegne vse. Nove gledalce, ki originalne trilogije ne poznajo in tistih še nekaj tradicionalistov, ki jim je vse drugo malo mimo. Morda je kriv lovec na glave, čeprav njegove ne vidimo, saj mu to prepoveduje bojevniški kodeks, zato vedno nosi čelado, je pa človek, o tem ni dvoma, ljubek 50 let star dojenček nečloveške rase, katere je bil tudi legendarni zeleni jedi bojevnik in smešno govorec Joda, Clint Eastwoodski špageti vestern pristop ali pa vzporedni liki, ki so dobro zamišljeni, odigrani in sploh niso vsi “ljudje”. 

Da ima Mandalorian vlogo lovca na glave, ni presenečenje. V originalni trilogiji je bil priljubljen lik Boba Fett, lovec na glave za petami Hana Sola, neporavnane račune pa je imel tudi z Obi-Wanom. Ta mu je v filmu “Napad klonov” v večna lovišča poslal genetskega očeta. Jango Fetta  je bil namreč darovalec genov zanj in pa za vojsko kloniranih vojakov, v bel oklep oblečenih Stormtrooperjev. Na splošno so Mandaloriani priljubljeni liki v razširjanem vesolju vojne zvezde. Bojevniška rasa, plačanci in lovci na glave, ki se ne ustrašijo nikogar in ne sprejemajo nadoblasti kogarkoli. Proslavili pa so se tudi kot enakovredni nasprotniki jedi vitezov v neposrednem dvoboju. 

Dogajanje je postavljeno pet let po propadu imperija, uničenju sitha in smrti Darth Vaderja. Nova galaktična republika ni dovolj močna, da bi nadzirala zunanji obroč galaksije, kjer zavetje najdejo vsi, od nepridipravov, do ostankov Imperija. Pravi divji zahod, kjer je tudi skupina Mandolorianov očitno nezadovoljna z oblastjo na domačem planetu. Večina jamra nad svojo usodo, eden pa postane lovec na glave. Najboljši, kar jih je. Zasnova za dobro zgodbo je postavljena, kako pa se bo razpletla, pa bomo videli.  

Kuiil je simpatični kmetovalec, bitje roda Ugnaught (Nick Nolte), ki ko pove, kar ima na umu, misel zaključi z “govoril sem”. Simpatično skoraj kot govorica Jode. Vendar je otročiček njegove sorte, ima komaj 50 let premlad, da bi že govoril. Kajpada pa obvlada “SILO”. 

Ne nameravam izdajati vsebine, pa čeprav legalno do serije ne moreš, bo treba na temno stran sile pogledati, ampak v njej je ravno prav vsega. Nasilja, akcije, skrivnostnosti, tujih bitij, posebnih učinkov. Lahko pa rečem, da vsaj po mojem okusu, ni ničesar preveč, medtem ko serija ohranja sporočilnost originalne trilogije. Upam, da bo takšne tudi naslednje epizode in pisci ne bodo podlegli skušnjavi banalizacije dogajanja. Zanima me, kdo je mali “Joda”, kaj ostanki imperialne organizacije hočejo od njega, nenazadnje so oni plačali Mandalorianu, da jim ga je pripeljal, nastanek “prvega reda in še marsikaj! Upam pa tudi, čeprav malo dvomim, da bo tudi tretji film, enako kakovosten. Ker je bil prvi prepisano in posodobljeno novo upanje, drugi v biti podoben “Imperij vrača udarec”, si ne želim še enkrat gledati “Vrnitve Jedija”. To pa je kajpada že druga zgodba, ki se bo kmalu razpletla.