Kljub zmerni »starosti« te še vedno vrže na »rit«

Dve generaciji je veliko, ko gre za napredek procesorjev, zato sem najprej s težavo pogoltnil idejo, da bi naredil test sicer zelo zanimivega in zmogljivega prenosnika Asus ProArt Studiobook 16 OLED (H7600HM).

Še malo, pa bodo oznake prenosnikov podobno dolge, kot so imena in priimki arabskih veljakov oziroma vsaj toliko, kot bi nemško govoreči radi stlačili v eno besedo. Asus ProArt Studiobook 16 OLED hkrati še izredno lepo ilustrira stanje na slovenskem trgu. Za krajši test ne najbolj rosno mladega, a kljub temu za marsikoga še vedno več kot dovolj zmogljivega prenosnika, sem se zdaj odločil zato, ker ga prej nisem dobil. Pomanjkanje polprevodnikov, težave s transportom in zapovedano ostajanje doma so naredili svoje, čeprav bi se marsikateri zahtevnejši uporabnik pravzaprav razveselil nudenega, ko je delal od doma. V prvi vrsti velikega zaslona, robustnega ohišja ter uravnoteženosti procesorskih in grafičnih zmogljivosti.  

Slike povedo veliko, a zdaleč ne vsega. Ne lažimo sami sebi. Prenosnik je na meji, ko hitro postane pretežak. Nositi ga cel dan v predalčku nahrbtnika je nekaj, česar nočete. Če imate vsaj malo radi hrbtenico. Ravno tako niso prijetni kot britev ozki robovi okoli zaslona, čeprav so takšne zapovedovale modne smernice v letu, ko se je naš prenosnik »rodil«. Glede masi. Lažji ne more biti, če hočete, da ima vse to, kar ima, in je hkrati ohišje vzdržljivo. Glede robov. Koga brigajo. Dosti manj prostora v naročju ali na mizi ne bi zasedel.

Ne bi ga sicer metal po tleh, toda kompaktnosti ob dotiku ne morete spregledati. Svoje naredita še skladnost z vojaškimi standardi in matirano kovinsko ohišje. Matirano je zato, da se prstni odtisi manj poznajo. Nič ne bi imel proti, če bi ga v tej podrobnosti posnemali, ko snujejo sicer lepa ohišja ultra tankih prenosnikov.

Ena od posledic velikost je vgradnja velike tipkovnice z velikimi tipkami in z numeričnim delom. Tipke so v vseh pogledih razmeroma dobre, a ne odlične. Daljši hod in za odtenek večji upor pri pritisku, za moj okus ne bi bilo odveč. Ravno nasprotno. Sledilna ploščica je velika, pod njo pa so še tri tipke. Za opis lahko spet uporabim besedo razmeroma. Škoda, da ni »klikabilna«. Ne, da bi to nujno potreboval, a ko skačeš in enega prenosnika na drugega, kar dandanes ni ravno neobičajno, je bolje, če vsi nudijo približno enake funkcije. Posebnost Studiobooka je večnamenski kolešček levo nad sledilno ploščico in tik pod tipkovnico. Nedvoumno je zelo uporaben, saj se funkcije spreminjajo glede na program, ki ga prenosnik poganja. Veseli pa ga bodo predvsem grafični ustvarjalci, ki pri svojem delu dostikrat potrebujejo počasno prilagajanje vrednosti. Kar je dejansko najlažje doseči z vrtenjem kolesca. Zopet ne morem iz svoje kože. Razumem, da zaradi več razlogov ne more biti kovinski, a bi lahko bil iz malce bolj trpežne in trde plastike. Da ne bi dajal občutka krhkosti. Ne rečem, da ni trpežen. Le moj prvi vtis po srečanju z njim je pač takšen.

Ko enkrat preideš na zaslone OLED, greš težko nazaj. To velja za televizorje, telefone in vse bolj tudi za prenosne računalnike. Studiobook ni namenjen ogledu filmov in serij, a če se pojavi priložnost, zakaj ne, toda koristi zaslona so večplastne. Med obdelavo fotografij, montiranjem video posnetkov in pri drugih grafičnih opravilih bo do izraza prišla visoka razločljivost, visok kontrast, globoka črna in žive, a hkrati natančne barve. V tem kontekstu do izraza pride programska oprema ProArt Creator Hub, ki med drugim omogoča prilagajanje prikaza barv. Nekaj, kar je za ustvarjalce, komur je prenosnik pravzaprav namenjen, izredno pomembno. Ne bom pa podajal vrednostne ocene, ker teh znanj preprosto nimam. Zame je dovolj, da je prikaz slike na zaslonu OLED opazno boljši od prikaza na večini prenosnikov z zasloni na tekoče kristale (LCD).

Poleg blagovne znamke ROG je znamka ProArt tista, v kateri boste našli najboljše Asusove »mašine«. Pred kratkim prestavljeni modeli Studiobook z letnico 2023 so sploh nekaj posebnega. Ko bodo prišli na trg, bodo na voljo z Intelovimi procesorji 13. generacije, grafiko Nvidea RTX 4000 in imeli celo možnost vgradnje zaslona OLED, ki prikaže tridimenzionalno sliko brez vsakršnih očal. Uporabnost te tehnologije je morda vprašljiva, a pomanjkanja zanimivosti ji ne morem očitati.

Kaj to pomeni za prenosnik? Razlike v zmogljivosti med procesorji 11. generacije in procesorji kasnejših generacij niso nezanemarljive. Ravno tako to velja za učinkovitost hlajenja in porabo energije. Ne da bi me preveč presenetilo, nenazadnje ima vgrajeno, kar je bilo ob rojstvu najboljšega, toda gretje ob poganjanju zahtevnih nalog je kar občutno in življenjska doba baterije je kvečjemu povprečna. A kljub temu.  Čeprav ni ponajprej namenjen igranju, je jasno, da mu tudi najbolj zmogljive igre ne prestavljajo večjih težav. Urejanje fotografij in montiranje videa razločljivosti 4K je ravno tako teklo gladko in hitro. Sicer ne na baterijsko napajanje saj se hitrost premikanja kazalnika napolnjenosti gre prehitro navzdol in ne, ko ga držite v naročju. Pečice na stegnih ne rabim. Zmogljivosti prenosnika so na zelo visoki ravni a kot sem dejal, na voljo so že modeli s procesorji Intel 12. generacije, da prihajajočih z letnico 2023 ne omenjam.

Studiobook 16 OLED zagotavlja redko videno ravnovesje med zmogljivostmi, kakovostjo izdelave, prenosljivostjo, cenovno dostopnostjo in uporabnostjo ponajprej za digitalne ustvarjalce. Pravzaprav na njem ni veliko stvari, ki mi ne bi bilo všeč. Pomisleki glede starosti procesorja in grafike pa so večinoma usmerjene v prihodnost, ne sposobnost prenosnika, da bo zadostil potrebam v naslednjih dveh do treh letih.

Hvalimo:

• Drsna zaslomba preko kamere
• Kakovostno in robustno ohišje
• Kakovost zaslona in visoke zmogljivosti
• Inovativen kolešček (Asus Dial)
• Zmogljivosti, primerne zahtevnejšim uporabnikom

Grajamo:

• Tipkovnica bi lahko bila boljša
• Ne najboljša življenjska doba baterije
• Zaradi teže, velikosti in cene ni za vsakogar