Ko mobilni operater promet ene ali več internetnih storitev izloči iz siceršnje podatkovne količine, se to imenuje ničelna tarifa. Ker odgovorni v EU menijo, da pod določenimi pogoji ne kršijo načela nevtralnosti interneta, so dovoljene, ne ponujajo pa jih vsi operaterji. Pri nas (za zdaj) le A1 kot izbire za nadgradnjo naročniških paketov. Še dobro, kajti kot kaže med letoma 2015 in 2016 trajajoča raziskava Epicenter.works, sladke obljube operaterjev, da jih ponujajo za dobrobit uporabnikov, ne zdržijo resne presoje.
Pri ničelni tarifi gre za zelo preprosto zadevo. Operater določi internetne storitve, katerih podatkovni promet se ne upošteva v siceršnji podatkovni količini. Po »njegovem« to počne samo zaradi uporabnika, da mu ponudi boljšo storitev in manj skrbi, da lahko cel mesec brezskrbno uporablja priljubljene storitve. Na papirju je seveda to res, v praksi pa nikdar ni šlo za uporabnika. Operaterjem gre namreč v nos, da internetna podjetja služijo, oni pa dobijo drobiž, pa še v omrežje morajo investirati, zato so jim izstavili »račun«. Šlo naj bi za »win – win« situacijo, v kateri vsi dobijo nekaj. Operaterji dodatni zaslužek, uporabniki več »zastonj« podatkov, ponudniki internetnih storitev pa nemotene povezave. Čudno torej, da je neprofitna raziskava pokazala nekaj popolnoma nasprotnega.
Na podlagi dokazov ničelna tarifa ne služi samo kot sredstvo za doseganje ravnotežja med operaterji in ponudniki storitev, temveč tudi kot način, kako od naročnika dobiti več denarja za mobilni prenos podatkov. Cene v državah brez ničelne tarife so v omenjenem obdobju namreč padale, ko so se na trgih s prevladujočo ponudbo ničelnih tarif rahlo naraščale. V čemer je kanček logike. Če imaš ničelno tarifo, moraš cene alternative, na primer paketa, ki ves podatkovni promet obravnava enako ter upošteva v mesečni količini, dvigniti, da je ponudba z njimi privlačnejša. V okolju, kjer so vse storitve enake, pa zato no nobene potrebe. Vse skupaj je dvorezno tudi s strani uporabnika. Dokler večinoma uporablja »vključene« storitve, mu je vseeno, pravzaprav mu je vseeno tudi, če operater zniža »podatke«, ki so v njegovem paketu namenjene alternativnim, drugače pa je prisiljen plačati več. Recimo, da je storitev Spotifyja v ničelni tarifi, konkurenčnega Deezerja pa ne. Stvar je jasna. Morda ne takoj ne v prvem letu, vendar bodo ničelne tarife prej ali slej bolj osušile denarnico.
Ničelne tarife same po sebi nikdar niso bile težava, bati bi se morali morebitnih zlorab. Kakovostnejšo podatkovno povezavo do storitev, ki so prednostno obravnavo pripravljene plačati in dajanje prednosti lastnim in storitvam z operaterjem povezanih podjetij. Mobilna industrija ve, to so jim povedale raziskave in je tudi logično, da ničelne tarife spodbujajo uporabo vključenih storitev, na škodo alternativnih in storitev zagonskih podjetij. Z njimi pa operaterji dobijo tudi moč oblikovati internetno izkušnjo svojih naročnikov. Operaterju sicer ni v interesu skleniti dogovor le z enim ponudnikom »neke« storitve, temveč z večino njih, saj je tako ponudba boljša. Težava pa je tudi v tem, da sodelovanje zahteva vire v materialu in ljudeh, ne samo plačevanje za vključitev v ničelno tarifo, ki se jih manjši ponudniki spletnih storitev preprosto ne morejo privoščiti. Še manj, če morajo skleniti dogovor in zadostiti tehničnim pogojem za sodelovanje z veliko operaterji po Evropskih državah.
Brez komentarjev