Kje ste »revolucionarji« oziroma kaj se je zgodilo z napovedjo o zamenjavi spleta z metaverzumom?
Marjan Kodelja 23. marca 2024 ob 06:10

Evforija, ki je pred dvema letoma zajela tehnološke guruje, se je spet izkazala za preuranjeno. Ne moremo in še nekaj časa se ne bomo mogli prežarčiti v digitalna nebesa in uživati neskončno ljubezen. Se je Mark Zuckerberg v svojih napovedih uštel?

Čeprav odgovor ne more biti enoznačen, je jasno, da se ni uštel. Dosegel je, kar je hotel. Povečati zanimanje za Meto, nekdanji Facebook. Pri tem je računal na dvoje. Da imamo spomin »zlate ribice« in da vedno lahko obrne ploščo. Morda nisem bil pravilno razumljen. Nekaj je res. Tovrstna »govoričenja« direktorjev tehnoloških podjetij so le redko začinjena s točnimi datumi. Če pa so, potem ne pozabimo na Muskov sindrom. Kaj potem, če malo zamujam!

K temu, da sem ponovno začel razmišljati o nečem tako nedorečenem, kot je metaverzum, me je spodbudilo razmišljanje para, ki v Avstralski divjini išče opale. Ozaveščena sta. Rudariti želita z najmanjšim vplivom na okolje, kot da je kaj takšnega sploh možno, in nato enkrat v prihodnje najdeno poldrago kamenje prodajati v metaverzumu. Le onadva in morda še Bog, k njemu se vrnem, vesta, čemu spletna stran ne zadošča. Seveda od njunega navideznega okolja ni niti temeljnega kamna, zatorej prodajata kot večina rudarjev. Posrednikom po ceni, ki sta jo sposobna doseči.

V izogib nejasnostim, naj povem naslednje. Lepo je prebirati ideje o čudovitih navideznih svetovih, kjer bomo delali, se družili, nakupovali in počeli karkoli. Zakaj jih torej še ni? Ne zdi se mi, da je ovira v »trdnem« delu enačbe. Zmogljivosti očal navidezne in obogatene resničnosti so močno napredovale, obenem so se znižale cene, izjema je Apple, katerega naprava je pregrešno draga, in vse bolj udobni so tovrstni pripomočki. Vse manj motijo, ko jih imaš poveznjene pred očmi. Težava je drugje. V vsebinah. Kot vedno. Spomnimo se televizorjev 3D in igričarskih naglavnikov navidezne resničnosti. Kaj vse so napovedovali za tridimenzionalno sliko na televizorju. Ni bilo malo takšnih, ki so tedaj slikali prihodnost, v kateri bomo vse, od filmov do poročil, gledali v prostorski tehniki. Nič ni bilo iz tega. Sodobni televizorji funkcije sploh nimajo več, ker nihče ni znal ali želel zagotoviti dovolj zanimivih vsebin. Enako je z navidezno resničnostjo. Obeti so bili veliki, kot so bili pred dvema letoma za metaverzum, vendar spet nič. Celo tako daleč smo prišli, da imajo nekatere najboljše igre možnost igranja z naglavnikom, vendar nobena ni narejena izključno zanj.

Zakaj se ne bi enako zgodilo z metaverzumom? Skoraj prepričan sem, da se do nekje bo, vendar ima Zuckerberg pripravljen izgovor. O njem ne govori več kot o cilju, temveč o metaverzumu kot procesu. Po njegovem je svet, ki ga živimo, že vsaj malo »meta«, saj živimo v mešanici fizičnega in digitalnega z vse bolj zabrisanimi mejami. Zaslone bodo postopoma zamenjala očala ter fizične predmete dopolnili navidezni, dokler se okolje ne bo poglobilo v nekaj novega, ne da bi spremembo prav dobro občutili. S tem je pojem metaverzuma, pod katerim smo razumeli idilične navidezne svetove, naše popolne digitalne dvojčke (avatarje), ki so se izkazali za škatlasto risankaste, in brisanje omejitev, postal bolj nejasen in posplošen. Morda se postopoma spreminja celo v nekakšno tehno-religijo.

Pisal sem že o postopnem spreminjanju tehnoloških podjetij v svojevrstno religijo, kateri sledi nekritična četica vernikov, najbolj očitno je to uspelo doseči Applu, in gotovo si Meta želi doseči nekaj podobnega. Morda se motim, nenazadnje se imam za ateista, vendar usoda metaverzuma spominja na usodo verskih gibanj, ki so bila prisiljena prevetriti dogme, ko se prerokbe niso uresničile. Podobno danes posredno verjamemo, da smo vpleteni v zgodbo tehnološkega napredka, ki se približuje osupljivi transformaciji in ki bo korenito spremenila resničnost. Prej smo upe polagali v metaverzum, zdaj mnogo bolj v umetno inteligenco, morda kmalu pride na vrsto vera v tehnološko utopijo. To so zgodbe, ki so trdne in prilagodljive kot vsaka verska prerokba, saj neuspeh zlahka vključimo v pripoved, da postane zgolj še ena ovira, ki jo bo tehnologija nekega dne premagala. To pa obenem pomeni, da Zuckerbergova ideja še zdaleč ni stvar preteklosti ter da bo, čeprav ne tako drastično, kot je bilo zamišljeno, vplivala na razvoj digitalnega sveta.

Avtor Marjan Kodelja
mm
Marjan se s tehnološkim novinarstvom ukvarja od leta 1997 in v tem času je videl že mnogo stvari, ki se nikoli niso uveljavile ali pa so imele kratek čas trajanja. Začel je pri računalniški reviji Moj mikro in ter 2000 postal njen urednik. Veliko kasneje je bil urednik naprej tednika Stop in nato še tednika Vklop, trenutno pa kruh služi s pisanjem tehnoloških člankov.
Marjan Kodelja - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja