Kitajska roba je še vedno loterija, celo pri uveljavljenih znamkah. Najdejo se izdelki, ki so ne glede na ceno primerljivi z najboljšimi v svojem razredu. Drugi pa samo v predstavitvenem gradivu delujejo fantastično in se izdajajo za odličen nakup, med uporabo pa se pokaže, kaj vse so snovalci zaradi zasledovanja vedno istega cilja – čim nižje cene – spregledali in zanemarili. Sijalke Xiaomi Yeelight spadajo bolj v drugo kategorijo.
Med hišno osvetlitvijo, ki jo je mogoče povezati v domače omrežje ter krmiliti s telefonom in glasovno, je že nekaj let v ospredju Philips Hue. Ta deluje res dobro, oddaja prijazno svetlobo in še vedno stane 160 evrov za komplet treh sijalk in vozlišče. Prav zaradi tega zadnjega podatka so Xiaomijeve »žarnice«, ki se dobijo za približno 15 evrov po kosu, toliko bolj mikavne. Obljubljajo podobne zmožnosti in svetilnost (800 lumnov), večino tega tudi izpolnijo, a so nekatere stranske težave preveč moteče.
Glavna razlika v primerjavi s Philipsom je v tem, da ima vsaka sijalka vgrajeno vso elektroniko za priključitev v wi-fi, ni nobene namenske povezovalne škatlice. Zaradi tega so tudi malo večje in lahko neugledno štrlijo iz lestenca. Namestitev niti ni zapletena. S strani home.mi.com je treba prenesti aplikacijo Mi Home in jo namestiti na telefon, v njej poklikati sijalke, ki jih najde, jih prijaviti v wi-fi in to je to. Nato se začne špas s spreminjanjem barv, intenzivnosti osvetlitve in drugimi triki. Povezava z Alexo je še stopnja več, ker samo rečeš »Alexa, turn on the light.« Vtisi so prvih nekaj minut zelo pozitivni. Ko je začetnega igračkanja konec in se začne vsakdanje življenje s temi Xiaomiji, pa se vse bolj kažejo pomanjkljivosti.
Najbolj očitna je brnenje. Dovolj glasno, da je zoprno, kadar v prostoru ne igra kakšna glasba. Nekaterih to ne moti, mene pač. Zraven tega se sijalke še precej segrevajo. Očitno je v njihovo ohišje, ki je povsem zaprto, brez kakšnega izhoda za topel zrak, stlačeno preveč elektronike, od pretvornika in krmilnika za sveteče diode do brezžične tehnologije. To imam na sumu tudi kot razlog samodejne ponastavitve sijalke, ki je se zgodila ob enem od vklopov. Nekajkrat je pomežiknila v različnih barvah in se nazadnje ustalila pri osnovni beli, v aplikaciji pa ni bila več med povezanimi, ampak je bila »na voljo«. Določeni uporabniki pravijo, da tovrstnih težav ne opažajo. Zato dopuščam možnost, da obstajajo različne serije.
Sama svetloba mi je bila všeč, če je bila nastavljena na malo bolj, a ne preveč rumeno. Bela je nekoliko preveč hladna. Je pa opazno, da je svetilnost pri barvah (rdeči, modri, …) manjša in ti odtenki niso preveč prijazni za (moje) oči. Mogoče bi s to osvetlitvijo celo shajal kljub brenčanju in nezanesljivosti, če ne bi k neuporabnosti svojega piskrčka pristavila še nerodna Alexa. Stvar je v tem, da je vsaka sijalka samostojna naprava. Kar pomeni, da je treba navidezno pomočnico tolikokrat prositi za vklop ali izklop, kolikor je sijalk. Ne bo razumela, da hočem, naj hkrati prižge Micko in Francko, ker v sistemu nimam naprave, ki bi se imenovala »Micka in Francka«. Omejitve semantičnega razumevanja umetne inteligence so zadale še zadnji udarec kitajski razsvetljavi, ki že sama po sebi potrebuje različico 2.0 z boljšo ventilacijo in kvalitetnejšimi krmilniki. Do takrat ostajam pri klasični, nepovezani in nepametni, kajti druge, potencialno boljše rešitve se mi zdijo glede na koristi absolutno predrage.
Brez komentarjev