Kia XCeed (DCT): Presenetljiva večživka
Matjaž Ropret 2. decembra 2019 ob 06:39

Kaj naj izbere kupec, ki se mu običajne kombilimuzine in karavani (če prva ponuja premalo prtljažnika) zdijo prenizki, enoprostorci dolgočasni za umret in SUV-ji pretirani? Vmesnih opcij je malo. Volkswagen je poskušal z Golfom Plus in Sportsvanom, a z njima ni prebil zidu nezanimivosti, sumim, da je oblika precej pripomogla k medlemu odzivu kupcev, še posebej mlajših. Bolje mu gre z modelom T-Roc, a tudi v njem večinoma vidim starejše. Mercedes B in BMW 2 Active tourer bi mogoče sodila sem, a prav tako nikomur ne višata pulza in sta za marsikoga preprosto nedosegljiva, nedavno je v prodajo prišla Mazda CX-30, ki bi jo še lahko uvrstili semkaj, potem pa se že počasi neha s tovrstnimi, malo povišanimi in malo podaljšanimi avti. Zato Kia vidi svojo priložnost z novim adutom XCeed in prav mogoče je, da bo uspešnejša od vseh naštetih.

Kaj sploh je XCeed? Kia ga označuje kot urbanega ali uporabnega križanca (s kratico CUV, po angleško crossover utility vehicle). Je pa nekje na pol poti med običajnim, petvratnim Ceedom in precej višjim ter daljšim modelom Sportage. Ponuja za skoraj pet cm višje sedenje kot Ceed, pa tudi dobrih 30 l dodatnega prtljažnega prostora (426 l). Poanta tega avta tako niti ni v konkretno večji prostornosti, tudi ne v prilagodljivosti (čeprav denimo najvišja oprema ponuja podiranje naslonjal zadnje klopi v uporabnem razmerju 40:20:40), temveč bolj v drugačnem občutku in preglednosti, lažjem vstopanju in izstopanju, taki odmaknjenosti od tal, ki omogoča nekaj več mirnih misli, kadar se peljemo čez kaj višjega, in seveda predvsem v precej bolj markantnemu videzu, še vedno pa ob vsem tem dovolj podobnih manirah, kot jih ima običajni Ceed. Vsekakor je Kii uspelo vsaj tisto glede oblike. Če je Ceed v redu, ampak ne izstopa, karavanski Ceed SW pa zelo očitno narejen za točno določen namen (čim večji prtljažnik pred vsem ostalim), je XCeed drugačen od množice, malce agresiven, a še vedno civiliziran, nasajen višje, a s kupejevskim spuščanjem zadka za marsikatere oči športen. Še za noben Kiin model nisem dobil toliko vprašanj, noben ni privlačil toliko pogledov in noben doslej ni požel toliko odobravanja.

Na srečo pa ne gre samo za videz. Občutek med vožnjo sploh ni kombijevski, še posebej, če je sedež na najnižji poziciji. Snovalcem je uspel dober kompromis med ponujanjem prednosti višjega sedenja in ohranjanjem vsaj delčka občutij iz običajno nizkega avta. Glede preglednosti je edina šibka točka zadnji stebriček, ki je res širok, zato se je včasih enostavno treba zanašati na kamero in malo tudi na srečo. Naprej in vstran pa se iz tega vozila vidi dobro. Notranja prostornost je v redu, sploh spredaj, a na zadnji klopi ni rekordno veliko prostora. Po spominu bi rekel, da nič več kot v ostalih dveh izvedenkah Ceeda. Prtljažnik je solidno velik (426 l), lahko je dvonivojski skoraj brez stopnice, in kot rečeno se da prevažati daljše reči, pa še vedno lahko v avtu (udobno) sedijo štirje ljudje. Verjetno se komu zdi karavan bistveno uporabnejši in v samo v tem pogledu, kot prevozno sredstvo za čim več krame, tudi je. Vendar predvsem zaradi dolžine, kajti njegov prtljažnik ima precej litrov v dvojnem dnu, osnovnega nivoja pa se ne spustiti, kot ga je možno tukaj. In še drugi toda – XCeed mi je bistveno bolj všeč med vožnjo kot karavan. SW je anemičen in ne ponuja kaj dosti užitkov med ovinki, tokrat testirani novinec pa ima precej več karakterja. Pelje se prav zabavno, brez opaznejšega nagibanja zaradi višine, pa tudi zadka se ne čuti. Na kakšnih luknjah se lahko zaziblje čisto spodaj, pri kolesih, to pa je vse, a se to ne dogaja prepogosto, pa tudi ni zelo moteče. Morda se običajni Ceed pelje še za odtenek bolj igrivo, a je hkrati manj zanimiv in vpadljiv.

Kia Xceed (DCT)
  • Oblika in izdelava
  • Infozabavna tehnologija
  • Asistenčni sistemi
  • Vozne lastnosti
  • Uporabnost
3.9
Naj kupim?
Kot običajno dodatni centimetri (v višino) pomenijo tudi dodatne evre na ceniku. Vseeno je s popusti pri lizingu končna cena še v mejah sprejemljive in avto je nedvomno zanimiv, pa tudi eden boljših poskusov te znamke doslej. Motor 1.4 bi bil vsekakor moja prva izbira, četudi je kakšen podoben kje drugje bolj živahen, samodejni menjalnik prav tako ni napačna izbira. A enako velja za ročnega.

Notranjost je skoraj enaka kot pri ostalih dveh različicah, pa se mi vseeno zdi rahlo drugačna. Če nič drugega, jo malo spremeni širši osrednji zaslon (10,25 namesto osem palcev diagonale), pa še sedeži in določene podrobnosti. Za razliko od nekaterih nemških novejših modelov, tudi takih, ki z višjo odmaknjenostjo od tal nagovarjajo isto ciljno skupino, so materiali in obloge boljši, če je že mogoče oblikovanje malo konservativno. Tudi na lučke, predal za očala v stropu in prezračevanje zadaj na sredini niso pozabili. V glavnem – interier ni tako osupljiv kot zunanjost, a je počutje kljub temu dobro. Kot je že v navadi pri Kii, nikogar spredaj ne zebe, ker je na voljo ogrevanje sedežev in volana. Želel pa bi si še kakšno ambientalno osvetlitev.

Tokrat sem prvič preizkusil Kiin 1,4-litrski turbobencinski motor in prvič tudi samodejni sedemstopenjski menjalnik (test ročnega z enakim motorjem sledi čez kakšen teden). Ta kombinacija ni zanimiva zgolj sama po sebi, ker je to največ, kar na bencinski strani Kia ponuja, če zanemarimo GT različice z nekaj več kot dvesto »konji«, ki jih pri XCeedu ni. Samodejni menjalnik namreč prinese tudi nekaj tehnološke opremljenosti, ki pri ročnem manjka. Zato doplačilo za samodejnega sploh ni pretirano, pa že sicer bi resno razmišljal o njem. Glede na malo slabšo aerodinamiko in tudi maso se mi 1.4 zdi skoraj nujna izbira. Ne dvomim, da za umirjeno vožnjo zadostuje tudi litrski trivaljnik (preizkusil sem ga sicer samo v Ceedu), toda štirivaljnik ima vendarle več zaloge in navora. Glede na to, da niti s tem motorjem ni možno kakšno dirkanje, zagotovo ne bi gledal nižje po zmogljivostni lestvici. Ta opcija je sicer ravno prava za lagodno in včasih malo hitrejšo vožnjo, moti me edino malce premalo zvezen odziv stopalke za plin. Nekako v prvih dveh tretjinah hoda voznik nima občutka, da bi motor dal kaj dosti od sebe, oz. se zdi zelo umirjen, ko noga pohodi čisto do konca, pa kar naenkrat oživi in skoči. To je mogoče še malo bolj potencirano pri ročnem menjalniku, a tudi pri samodejnem se definitivno občuti in se je treba temu privaditi. Menjalnik v običajnem načinu skrbi za čim nižjo porabo, zato vozi pri kar se da nizkih obratih. Prestavlja hitro, lahko pa včasih malo sunkovito, če se mu zazdi, da voznik hoče od avta nekaj več. Dokler sta oba v simbiozi, gre zelo tekoče, za bolj odločno pospeševanje in dinamično vožnjo pa je kdaj bolje izbrati športni način ali pa prestavljati ročno, kar se tudi da. Toda športna nastavitev menjalnika gre preveč v drugo smer, saj so takrat prioriteta višji obrati in odzivnost, zato lahko avto tudi po avtocesti pelje v šesti ali po običajni v četrti, pa ne za eno ne za drugo ni nobene potrebe, to samo zvišuje glasnost in porabo. Treba se je malo navaditi početja tega menjalnika in njegove dobre plati obrniti v svojo korist, slabšim pa se čim bolj izogibati, pa je vožnja čisto sproščujoča. Če bi kaj izboljšal pri tem motorju, je to poraba. V kombinaciji s samodejnim menjalnikom je bila po računalniku nekje med sedmimi in pol ter osmimi litri na sto km. Z ročnim sem jo uspel zbiti za nekaj dl, a še vedno ne pod sedem litrov.

Stopnja opreme pri testnem XCeedu je bila Stream in to je največ, kar se da izbrati. Za zdaj niti ni kakšnih mogočih doplačil, naj bi pa kasneje na ta seznam prišli digitalni merilniki, ki so bili verjetno še edina manjkajoča reč v tehnološki opremljenosti. Ta je sicer bolj ali manj enaka kot v ostalih modelih, glavna razlika je v omenjenem osrednjem zaslonu, ki že s svojo dodatno širino naredi vizualno boljši vtis, a je odličen tudi z uporabniškega vidika. Vmesnik namreč ponuja več prilagodljivosti kot velika večina ostalih, pa tudi funkcionalnostno prekaša marsikateri infozabavni sistem v konkurenčnih avtih. V osnovi je lahko na celotnem zaslonu ena »aplikacija«, denimo radio ali navigacija, toda veliko bolj zanimivo je, če na desni strani omogočiš še drugo, na približno tretjini površine. Tako je lahko zraven zemljevida še kotiček s tem, kar se trenutno predvaja, podatki o vožnji, telefonskim menijem ali čem drugim. Med temi se enostavno pomikaš s potegom prsta gor ali dol. Če klikneš na ikono domov, pa se prikaže zaslon s tremi enako velikimi »okni«, ki pa so fiksno določena, a s potegom v levo prideš do tistih, ki na začetku niso vidna. Med temi vsebinami so tudi vremenska napoved, prikaz bližnjih parkirnih mest in še nekatere, ki zahtevajo internetno povezavo. To si lahko zagotoviš z dostopno točko na telefonu ali kakšno namensko tovrstno napravo, nisem pa opazil, da bi avto imel možnost vstavljanja kartice SIM. Grafika je lepa, sam bi jo mogoče malo prečistil, a vtis je dober. Pa tudi upravljanje je enostavno. Za dostop do vseh glavnih funkcij, razen telefona (!), so pod zaslonom tipke. Zanimivo je, da sta ločeni za vnašanje destinacije (pri čemer bi lahko navigacija pozna več interesnih točk) in za prikaz zemljevida. Na zaslončku med merilniki so lahko navigacijski napotki, ni pa to enako imenitno kot na celotno širino raztegnjen zaslon in prikaz zemljevida pred voznikom. Kot rečeno to Kia že vgrajuje v XCeed, slovenskim kupcem pa naj bi bila ta možnost na voljo v kratkem. Osrednji zaslon in zvočnike lahko prevzame tudi Android Auto ali Carplay, ampak potem je zaslonček pred voznikom omejen na vlogo potovalnega računalnika. Na voljo je hitro žično polnjenje, ni pa brezžičnega. Kot manjka tudi digitalni radijski sprejemnik (DAB+).

Na samodejni menjalnik sta vezana še dva pripomočka – radarski tempomat in samodejno parkiranje. Prvi je koristen, zna tudi povsem ustaviti in to počne lepo, če se kolona takoj spet premakne, tudi sam spelje, sicer pa zahteva voznikovo ukrepanje, da potem spet prevzame nadzor. Vseeno pa je tudi rahlo naporen, ker zavira na preveliko razdaljo, tudi če je nastavljen na najkrajšo možno. Parkirna pomoč je prav tako lahko uporabna, če se le vozniku ne mudi in če to počne v samoti. Kadar je treba na hitro nekam stisniti avto, je to še vedno bolje postoriti brez pomočnika. Ta mora najprej najti prostor in potem iti skozi celotno proceduro – izpusti volan, daj v vzvratno, spelji, ustavi, prestavi v prvo, spet spelji, še enkrat ustavi, nazaj v vzvratno in tako naprej –, kar nazadnje prinese uspeh, a hitro ni. Avto sicer tudi popravlja smer (»lane assist«), kar je pogosto prav tako koristno, bi bil pa sistem lahko malce bolj odpuščajoč za prehode črte, kot je pri kakšni drugi znamki. Menjalnik DCT je tako tako izbira, kljub solidnim maniram in dodatni tehnologiji, ki jo prinaša s seboj, pa vseeno ne bi povsem odpisal ročne možnosti. A o tem, kako se avto z njo razlikuje od tokratnega, v ločenem testu.

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.

V vsakem primeru pa je XCeed za moj okus najbolj zanimiv iz celotne družine. ProCeed je največji maneken in verjetno ponuja najbolj športne občutke, a tudi zahteva določene kompromise pri uporabnosti in udobju, ki jih tu ni. Običajni Ceed je zelo dober, vendar premalo izstopajoč in mogoče malce premajhen za vse družinske potrebe, Ceed SW pa bi potreboval nekaj dinamičnega karakterja. XCeed je poseben, dovolj prostoren, ravno še dovolj zabaven, z bolje nastavljenim podvozjem kot marsikatera Kia pred njim in tudi najboljšo tehnologijo pri tej znamki doslej.

Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od začetka leta 2009 do jeseni 2016 urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
1 komentar
  • Zanimivo, kako je Kiji uspelo v zadnjih letih povsem spremeniti image iz običajne in nič izstopajoče znamke v znamko, ki postavlja trende. Za povrh pa ostajajo še vedo racionalni in nič ošabni, kot se to zdi za nemške znamke, ki se požvižgajo na dolžino garancij itd.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja