Kia Sportage (1.6 T-GDi LX Fresh): Preobrazba v stilski in vsestransko uporaben SUV
Matjaž Ropret 8. septembra 2022 ob 06:48

Sephia in morda še kakšen model, ki se ga ne spomnim, so postavili znamko Kia na radar evropskih kupcev. Toda Sportage je bil tisti avto, ki je poskrbel za pravi preboj, in tudi četrt stoletja kasneje, ob elektrifikaciji in vsem, ostaja pomemben. Mogoče celo najpomembnejši. Zato je lepo videti, da je boljši kot kdajkoli doslej, tudi v odnosu do tekmecev.

Presenečen sem nad spremembo v pristopu. V peti generaciji Sportage ni več samo nastopač, ampak resnično uporaben avto. Dejstvo, da je SUV-jevske oblike pa mu kvečjemu povečuje krog potencialnih uporabnikov, saj je primeren tako za družine kot za vse, ki si v prvi vrsti želijo višjega sedenja. Različica 1.6 T-GDI Fresh z ročnim menjalnikom, ki smo jo testirali, v trenutnih razmerah na avtomobilskem trgu tudi predstavlja zelo dobro vrednost za denar. Na žalost pa to ne velja v taki meri za nekatere druge z več opreme in samodejnim menjalnikom.

Od dozdajšnjih generacij modela Sportage mi je bila do te najljubša tretja. Pri četrti so v Kii šli nekoliko preveč v smer, naj bo vozilo čim bolj impozantno, četudi na račun drugih lastnosti, kot sta prostornost in vozne lastnosti. Tokrat so se stvari lotiti drugače in rezultat je temu primerno boljši. Zunanjo obliko so zastavili tako, da izstopa, a hkrati tudi z očitno mislijo na izrabo prostora. Sportage je zanimiv, z veliko nenavadnimi linijami in »pregibi«, s povsem samosvojimi lučmi, toda pod vsem tem make-upom se vendarle skriva dokaj »škatlasta« zasnova, ki omogoča veliko prostora tako v kabini kot v prtljažniku, obenem pa s štirimi metri in pol dolžine avto, čeprav malenkost daljši od predhodnika, še vedno ostaja povsem obvladljivih dimenzij.

Dosti prostora, ni preveč digitalizacije

Zelo mi je všeč notranja izraba prostora, prilagodljivost in uporabnost, od zadev, ki bi jo v tem pogledu potisnile povsem na vrh, manjkajo zgolj pomična zadnja klop in izvlečni senčniki v zadnjih vratih. Sicer pa je spredaj zadosti prostora in sedeži so dokaj udobni, čeprav se ne bi bral nastavljanja ledvene opore. Tudi odlagalnih predalov ne manjka, so pa tu zagrešili eno večjih površnosti pri celotnem avtu. Površine za odlaganje telefonov in ostalega (ključev ne, ker avto nima prostoročnega odklepanja in zagona s tipko) so iz trde plastike, brez kakšne obloge, zaradi česar se vse na njih neprestano »vozi« naokrog. Zato sem si izrezal dve podlogi, ki sta stvari nato držali na mestu. Ročica menjalnika bi bila lahko manjša (bolj »športna«), enako velja za volan, res pa je, da to ni športni avto, čeravno se eden od voznih načinov (edini, v katerem motor pokaže pravi karakter) imenuje Sport. Tudi na zadnji klopi je dovolj prostorno, potnikom so na voljo zračniki in priključka USB, pa tudi naslon za roko z držali za steklenice. Sredinski naslon je mogoče v celoti zložiti, kar naredi zelo uporabno luknjo za prevažanje smuči ali česa drugega daljšega. To je zagotovo ena od prednosti pred drugimi, sploh tistimi, ki niti luknje za tovrstne namene nimajo. Prtljažnik s 591 l prostornine (kot blagi hibrid, kakršen je s samodejnim menjalnikom ima za nekaj deset litrov manjši prtljažnik) prav tako pogoltne velike in je uporabne oblike, ob strani se še malo razširi za kakšno manjšo vrečko ali kaj drugega, in pod osnovnim nivojem je nizek dodatni, z nekaj prekati, kamor se da pospraviti obvezno opremo in prvo pomoč ter še kaj drugega, denimo vrečko z rezervnimi čevlji ali pripomočki za na plažo. Za štiričlansko družino je Sportage v novi izdaji z vidika uporabnosti in vsestranskosti skoraj idealen avto, tudi petčlanska bi se verjetno povsem v redu prevažala z njim.

Z vidika upravljanja so pri Kii ubrali nekakšno srednjo pot med klasiko in digitalizacijo. Fizičnih tipk je veliko zgolj na volanu, na armaturni plošči so skoraj izključno navidezne (in spremenljive), razen trojice za vklop ali izklop ogrevanja sedežev ter volana. Še nekaj, za voznika pomembnih, jih je spodaj ob ročici menjalnika. Vrsto z navideznimi tipkami pa je mogoče preklapljati med upravljanjem klimatizacije in »radia«, vendar na žalost znaka za ta preklop nista ravno očitna. Raje bi nekje imel še ločen, namenski gumb za glasnost. So pa vsaj na volanu tipko za ta namen postavili na pravo stran (levo). Osrednji zaslon je seveda narejen za upravljanje z dotiki, na srečo pa vsaj temperature in ostalega, povezanega s kroženjem zraka, ni treba nujno nastavljati na njem. Sicer pa je dovolj velik, še preveč, in kar lepo vkomponiran v celoten dizajn ter enotno, rahlo ukrivljeno informacijsko ploščo, ki je na voljo vozniku. Pred njim je še dodaten zaslon, ki je v tej opremi pravzaprav dokaj zvito sestavljen in pokončnega barvnega potovalnega računalnika in nespremenljivih »digitalnih« merilnikov. V višjih opremah je Sportage deležen pravega, 10-palčnega zaslona, na katerem je mogoče prikazovati še kaj bolj grafičnega od informacij, ki so na voljo tu. A glede na to, kako so tovrstni zasloni običajno neizkoriščeni, dotična rešitev ni najslabša. V marsikaterem avtu smo v zadnjem času opazili, da mora voznik po vsakem zagonu avta stvari vklapljati in nastavljati znova. Tudi Sportage se žal ni izognil temu nadležnemu trendu, saj se vsakič ponastavi vozni način in izklopi regulator hitrosti, namesto da bi pripravljen čakal na aktivacijo.

Napredek v voznih lastnostih

Precejšnje presenečenje je sama vožnja. Avto je enostaven in lahkoten, nikoli nisem imel občutka, da upravljam z nečim velikim ali težkim. Tudi nekaj življenja pokaže na ovinkasti cesti, čeprav temu ne bi rekel dinamičnost, a vseeno je napredek v primerjavi z marsikaterim prejšnjim modelom te znamke. In podvozje je lepo uglašeno, nič ne trese, poskakuje, nervozno trza pri vožnji čez neravnine, tudi razmerje med udobjem in čvrstostjo je dobro.

Motor je spodobno zmogljiv, a tudi rahlo glasnejši med pospeševanjem, kot smo v zadnjem času navajeni, predvsem pa je ta zvok hecen, prej bi ga pripisal kakšnemu skuterju kot avtomobilu. V časih, ko nekateri proizvajalci nočejo več vgraditi spodobno zmogljivega bencinskega motorja, je pri Kii 110 kW oz. 150 KM osnovna možnost in to je odlično, ker se s tem nihče ne bo počutil prepočasnega in tudi dejansko ne bo. Kot sem že nakazal, pa so celotne zmogljivosti na voljo zgolj v načinu Sport, sicer je motor, v navezi z menjalnikom, nekoliko zadušen in prilagojen za varčnejšo vožnjo, tako v »običajnem« kot še bolj v »eko« načinu. Porabo se sicer da držati med šestimi litrih in pol ter sedmimi litri na sto kilometrov. Nad ročnim šeststopenjskim menjalnikom ne viham nosu, škoda pa je, da Kia še naprej vztraja pri politiki, da so samodejnega regulatorja hitrosti deležne samo izvedbe s samodejnim menjalnikom. Klasični regulator sicer deluje, toda marsikdaj bi prišel prav radarski.

Kia Sportage Fresh
  • Oblika in izdelava
  • Infozabavna tehnologija
  • Asistenčni sistemi
  • Vozne lastnosti
  • Uporabnost
3.8

Naj kupim?

Novi Sportage je zelo lepo zaokrožen avto, ki se lahko kosa s katerim koli konkurentom. Vprašanje je samo, kakšen menjalnik in koliko opreme želiš. V testirani izvedbi z ročnim menjalnikom in srednjo opremo se zdi (ob trenutnih cenah) dokaj ugoden, v kakšni drugi višje pa precej manj, saj Kia zahteva velika doplačila za opremo, ki prinaša male resnične dodane vrednosti.

Malo mešano pri tehnologiji

Oprema Fresh glede asistenčnih sistemov tudi sicer ni ravno popolna. Prisotno je samodejno ustavljanje, do česar na srečo nisem prišel, zgolj do opozorila pred dejanskim zaviranjem. Medtem ko je držanje na voznem pasu bolj tiste vrste, ki popravlja smer, kot da bi dejansko zavijalo in bi bilo treba vozniku zgolj imeti roke na volanu. Ko je blizu črte ali čeznjo ta sistem tudi oddaja rahlo nadležen zvok. Luči, popolnoma v tehnologiji LED, so zelo dobre in kakšnih matričnih nisem pogrešal, tudi samodejno preklapljanje med »kratkimi« in »dolgimi« deluje dovolj dobro pri nasproti vozečih, manj zanesljivo pa med vožnjo skozi vasi.

Infozabavni sistem je dokaj intuitiven in navidezno ponuja veliko »aplikacij«, v resnici pa bo večina verjetno uporabljala tisto, česar je navajena tudi od drugod. Še za navigacijo je priporočljivo priključiti telefon (po kablu) in uporabiti Android Auto ali Carplay, kajti prikaz je lepši, bolj podroben, Google pozna več interesnih točk in tudi bolje vodi. V redu je, da sistem ne privzame tovrstne povezljivosti telefona, temveč je še vedno mogoče izstopiti iz omenjenih platform in uporabljati mobilnik prek povezave bluetooth. Sprednja priključka sta po en USB-C in »klasični« USB-A, kar se mi zdi najboljša kombinacija, saj nikogar ne sili v iskanje kabla, ki ga nima.

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.

S paketom Fresh ima Sportage nekaj lukenj v opremi in z ročnim menjalnikom določenim kupcem ne bo ugajal, toda prav ta različica predstavlja daleč najboljšo vrednost v celotni paleti. Poleg tega pa že v njej nova generaciji Kia SUV-ja pokaže skoraj vse svoje močne plati in si tokrat, mogoče celo prvič doslej, prisluži umestitev na ožji nakupovalni seznam. Niti ne samo med sebi podobnimi, ampak kar nasploh med za družine (ali pare) primernimi prevoznimi sredstvi do 30 tisoč evrov.     

Tehnični podatki:

Motor in menjalnik:Bencinski, štirivaljni, 1598 cm3, 6-stopenjski ročni
Največja moč:110 kW (150 KM)
Največji navor:250 Nm/4000
Zmogljivosti:Najvišja hitrost – 189 km/h, pospešek 0-100 km/h – 10,3 s
Dimenzije (D x Š x V):4515 x 1865 x 1645 mm, Medosna razdalja – 2680 mm
Masa:1451 kg
Prtljažni prostor:591 l
Uradna poraba:6,6 – 7,0 l / 100 km
Cena testnega vozila:31.119 evrov (gotovina) ali 27.119 evrov (leasing)
HVALIMO:
  • Inovativna kamuflaža škatlaste oblike
  • Dobra izraba prostora
  • Zlaganje zadnje klopi v razmerju 40:20:40
  • Dovolj zmogljiv motor
  • Soliden nabor opreme
  • Za trenutno razmere dobra cena
  • Zelo zanimiva zelena barva
GRAJAMO:
  • V navezi z ročnim menjalnikom ni radarskega tempomata
  • Sistem za ohranjanje na voznem pasu je rahlo nadležen
  • Glasen motor pri pospeševanju
  • Odlagalne površine iz trde plastike v sredinski konzoli nimajo oblog
Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje in pol novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od začetka leta 2009 do jeseni 2016 urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja