Zaradi povezave z Gospodarjem prstanov sem pričakoval noro dobro zgodbo, a dobil skrpucalo. Še huje pa je, da gre za generično pripovedko, ki reciklira ideje iz vseh vetrov!
Ne vem, kaj se je pletlo v glavah avtorjev, a upam, da niso verjeli v pravljico, da bomo nekritično sprejeli čisto vse iz sveta odličnih trilogij Gospodar prstanov in Hobit ter ne enako dobro sprejete serije Prstani moči. A če nič drugega, ima ta zadnja zanimivo in inovativno zgodbo, česar za vojno Rohirrimov ne morem reči. Predvsem ji manjka žlahtna povezava z bitji Srednjega sveta. Ker so izostali, je tako, kot bi spremljali prigode izmišljene princese Zlate horde (ali kakšnega drugega kraljestva iz zgodovine) med branjenjem pred napadalci iz lastnih vrst.
Dvesto let preden Bilbo Baggins najde edini prstan, Herin oče, kralj Rohana Helm Hammerhand, z enim udarcem ubije rivalskega plemiča Freca, kar sproži sosledje tragičnih dogodkov. Izgnani Frecov sin Wulfa (prevedeno Volkov), sicer njen prijatelj iz otroštva, stopi na pot maščevanja. Združi uporabniška gorska plemena, izdajalca iz vrst plemiških rodbin in za dobro mero najame še gručo južnjakov s slonom podobnimi mûmakili. Presenečenje uspe. Preživeli vojaki ter prebivalstvo Edorasa beži v trdnjavo Hornburg, kasneje jo preimenujejo v Helmove globine. Starejši kraljev sin pade v boju, drugega pa lastnoročno ubije Wulf, kar Helma vrže v blaznost. Nato umre še ta in kraljestvo mora rešiti Hera. Ko je skoraj brezupno, prispe bratranec Frealaf. Njegovi se zapodijo po strmini v globočel, kot bojevniki dobre dve stoletji kasneje v vojsko orkov, medtem ko Hera v dvoboju premaga in ubije Wulfa.
Najhuje je, da je zelo malo povezav z drugimi bitji in liki Srednjega sveta, ki temu dajejo pravi »žmoht«. Velika orlica prevzame vlogo kurirja in sporočilo prenese Frealafu, dva orka skrivno pobirata prstane padlih vojakov, medtem ko ju straži trol, ker jima je to naročil gospodar v Mordorju. Se samo meni zdi za lase privlečeno, da bi Sauron tako iskal izgubljeni prstan Mogote? O vilincih, škratih, hobitih, veščih, zmajih in podobnem pa ni ne duha ne sluha. Čisto na koncu se sicer na avdienci pri novem kralju pojavi Saruman Beli v vlogi novega čuvaja Ajzengarta, tam je prej vojsko zbiral Wulf, in Hera se odpravi na obisk h Gandalfu, ki ga menda zanima početje orkov.
Še najbolj od vsega se mi je dopadla animacija. Nedvoumno so animatorji kopirali slog japonskih animejev, ki bi se mnogo bolje zlil v pripoved, če bi bila zgodba bolj nadnaravna in manj človeška. Namesto upodabljana vojske smrtnikov, velikanske slonom podobne pošasti in vreme v toplih barvah, bi do izraza prišla vojska duhov, ki se dviga iz jam in čarovniki, ki streljajo svetlobne bliske, kar je srž tega sloga. Tako pa ena redkih dobrih idej rahlo izzveni. Povabilo na ogled je temu primerno. Nobena tragedije ne bo, če se odločite, da film preprosto spregledate! Tako je tudi zato, ker sem med gledanjem na široko zehal in brskal po telefonu.
Kaj: animirani film Gospodar prstanov: Vojna Rohirrimov
Kje: televizijski kanal HBO in pretočnik Max
Ocena 2: Da je J. R. R. Tolkien nekje v zapiskih omenil rohansko princesko, ki se je nekoč davno tega pogumno borila za kraljestvo svojega očeta, še zdaleč ni dovolj za film. Animacija je v želji kopiranja priljubljenosti animejev rahlo arhaična, kar bo nekaterim všeč. A srž težave je v zgodbi. Te pravzaprav ni.
Priporočilo: Nasilje je v tovrstnih zgodbah vedno prisotno, zato, čeprav animiran, film ni primeren, da ga najmlajši gledajo brez nadzora.
Brez komentarjev