Vedno je zanimivo pogledati statistiko »prodaje« novih avtomobilov (temelji na beleženju registracij, zato ni povsem natančna), še posebej ob koncu četrtletja, ki že lahko da nekaj več vpogleda, kako dobro gre kateremu modelu. Zabavno se je tudi poigrati s številkami, ki so jih napovedovali uvozniki na predstavitvah. Seveda bi bilo podobno zanimivo nekaj takega početi tudi za določene druge izdelke, denimo telefone, vendar tam nimamo ničesar oprijemljivega, ne prodajnih napovedi niti nato uradnih dejanskih številk.
Skupno je bila marca prodaja skoraj povsem identična lanski. S 5.272 osebnih avtomobilov se je zvišala na 5.285, kar predstavlja četrtinko odstotka. Ker ne vemo, koliko avtomobilov je bilo registriranih za potrebe trgovcev kot testna vozila in koliko so jih takoj odjavili (in prodali v tujino), so številke vsaj do določene mere, recimo temu lažne, pa vendarle dovolj reprezentativne. Skupno se je v prvem četrtletju število prvič registriranih vendarle povečalo, za skoraj pet odstotkov s 13.993 na 14.672. Pri takem tempu bi se ob koncu leta trg približal 60 tisoč avtomobilom, čemur zadnja leta ni bil niti blizu (lani je obsegal dobrih 53 tisoč enot, vendar menda z veliko izvoza, predlani pa slabih 49 tisoč s precej manj prodanimi v tujino), vendar je za zdaj za take napovedi še prezgodaj.
Še precej večja rast je pri električnih modelih. Marca se jih je v statistiko vpisalo 479, to je eden boljših mesecev v zadnjem času. Tokrat celo brez večjega »flotnega« posla, ki je za 120 primerkov povečal januarsko statistiko (na 442). V primerjavi z lanskimi 349 marca, letošnji izplen predstavlja povečanje za več kot tretjino. Tudi skupaj v prvem četrtletju je trg električnih zrasel za dobrih 42 odstotkov na 1.288 registriranih. Gre pravzaprav za cel enomesečni prirastek. Tudi brez tistih 120 bi bila ras še vedno 29-odstotna. Lani je sicer prvo trimesečje nakazovalo na za približno 500 avtomobilov boljši končni rezultat (dejansko 3.142), če tudi letos vzamemo nekoliko konservativno napoved, bi prišli na malo pod 5.000, a verjamem, da bi lahko šlo tudi čez in bi se delež ustalil na približno desetini. Določeni novi, dostopnejši modeli namreč še niso pokazali vsega potenciala in tudi do letos prepričljivo vodilna znamka, četudi si je marca lepo opomogla, utegne prispevati še precej več (ob predpostavki, da se dogajanje tamkaj čez nekoliko umiri).
Marca se je na vrh z 215 registriranimi vrnila Škoda Octavia, kar ji zagotavlja tudi skupno vodstvo po prvem četrtletju (468). Drugi je Renault Captur (438), tretji Clio s še šestimi manj (432). Sledita še ena Škoda, Kamiq (416), peti je Volkswagen Golf (391), ki je leto začel udarno, potem pa nekoliko izgubil zagon. Deseterico zaključujejo še tretja Škoda, Kodiaq (362), Peugeot 208 (327), Citroen C3 (310), Hyundai Tucson (295) in drugi Volkswagen, T-Roc (273). Dominirajo torej tri znamke in še tri so zraven s po enim modelom. Podobna slika je do 20. mesta, kjer se pojavijo še znamke Dacia (Duster), Nissan (Qashqai), Kia (Sportage), Ford (Tourneo Custom in Courier) ter Toyota (Yaris Cross). Zanimivo je, da med temi ni evropskega »prvaka« Sandera, ta je z 91 primerki šele peti v svojem razredu. Prav tako ta razred (»majhni«) daje le tri med deseterico in tudi dvajseterico (kajti po Cliu, 208 in C3 je velik prepad do četrte Corse), medtem ko prevladujejo SUV-ji, mali preporod pa doživljajo eno- oz. velikoprostorci (poleg obeh omenjenih Fordov je visoko tudi Volkswagen Multivan).
Nekateri od teh se prodajajo praktično povsem tako, kot so uvozniki napovedovali, denimo novi Duster po 80 na mesec ali Fordova osebna dostavnika lani blizu pričakovanim 40 mesečno, letos pa že čez 60. Tudi Peugeot 208 rahlo presega napovedi, podobno Škoda Kamiq od tistih, predstavljenih v zadnjem letu, mnogi drugi pa malo ali zalo zaostajajo. Tak je denimo Peugeot 3008 (in tudi 5008), uspešnica v prejšnji generaciji, ki v tej, če niso posredi kakšne težave z dobavami, ne najde (več) svoje množične publike. Načrtovali so prodajo približno 60-ih na mesec, toda dejanska številka je pol nižja. Podobno velja za 5008 (15 namesto 30). Za veliko modelov smo v zadnjem času slišali napoved o 300 prodanih v celem letu, pa so za zdaj na nekje med 40 in 45 registracijami, kar pomeni le malo čez polovično uspešnost. Taki so denimo Opel Grandland, Cupra Terramar, Renault Symbioz, še eno dokajšnje razočaranje, medtem ko denimo Geely Coolray in Škoda Scala zaostajata še precej bolj.
Med električnimi je na prvem mestu Cupra Born, lani skupno tretji, letos je zabeležil že 126 registracij. Sledi Peugeot e-208 s 122, vendar sta le dve zunaj tistega večjega posla za storitev Avant2Go. Tretji je Volkswagen ID.4 s 101 prodanim, kjer gre zelo dobro v promet izvedba z manjšo baterijo (verjetno tudi za službena vozila). Prejšnji leti vodilna modela, Tesli Model 3 (92) in Model Y (86) sta na četrtem in petem mestu, potem ko sta bili v prvih dveh mesecih komaj zaznavni v statistiki, marca pa nato na vrhu s 76 in 71 registracijami. Sledi prvi večje presenečenje, Dongfeng Box, ki sicer s 84 primerki še ni dosegel napovedi uvoznika o 200 »že naročenih avtomobilih,« vendar morda vseh teh še niti niso dobavili. Do desetega mesta se nato zvrstijo še Hyundai Kona (53), Renault 5, Volkswagen ID.7 (oba po 43) in Kia EV3 (42). Blizu je še Cupra Tavscan (41), ki za razliko od nekaterih pred njih celo dosega napovedi, saj naj bi jih letos prodali 150 (tempo pa kaže še na kakšnega več). Za renault 5 so denimo napovedali najmanj 200 prodanih, prav tako za Kio EV3, pri obeh je nekaj zaostanka, še več pri Citroenu e-C3 (za zdaj 27). Škoda Elroq, ki naj bi tudi dosegla 250 enot letos, je marca s 23-imi morda na primernem tempu, a je še prezgodaj za resne ocene. Povsem butične številke so za zdaj pri Alfi Romeo Junior (2), Citroenu e-C4 (4), Fiatu 600e (4), Fordu Explorerju (6), Miniju Acemanu (6) in Lynk & Co 02 (3). Že ves čas glede na to, kaj ponuja za svojo ceno, prenizke številke dosega Hyundai Ioniq 5 (16), MG4 (30) je letos prav tako nekoliko pošla sapa (ali pa ni dobav), pojema tudi KGM Torres EVX (25, vsak mesec manj), BMW je z iX1 in i4 (po 22) tudi že videval lepše čase (in je precej bolj uspešen v nekaterih drugih državah). Mnogi, marsikaterih niti nisem omenil, imajo še precej več manevrskega prostora in tudi potenciala, in bi lahko prispevali k dodatnemu povišanju deleža električnih vozil na slovenskem trgu. Vendar je močno vprašljivo, če se bo kdo potrudil s kakšnim večjim premikom na tem področju.
Brez komentarjev